Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.
En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!
Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 % na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.
Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in politični dogodki, ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.
Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.
Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.
Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.
Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.
A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.
Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki zmagalo 99 %.
Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.
Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.
Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.
Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.
Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.
V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!
Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.
A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.
En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!
Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 % na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.
Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in politični dogodki, ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.
Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.
Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.
Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.
Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.
A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.
Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki zmagalo 99 %.
Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.
Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.
Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.
Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.
Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.
V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!
Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.
A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov