Sedim v močvirju in razmišljam.

Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.

En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!

Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 %  na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.

Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in  politični dogodki,  ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.

Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.

Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.

Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.

Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.

A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela  nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.

Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki  zmagalo 99 %.

Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.

Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.

Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.

Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil.  Nikakor  mu  namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.

Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.

V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!

Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.

A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.