Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Bil je napet televizijski večer. Na drugem programu smo videli Pedra Opeko zlagati opeke, na prvem pa so se prebivalci iz Bučne vasi pritožili, da imajo bližnji Romi ves čas bučne žure.
Pritožili so se policistu, ki se piše Vesel, in bog ve, kako bi se vse končalo, če iz New Yorka ne bi prišla uničujoča vest, da nas je Azerbajdžan premagal v boju za nestalni sedež v Varnostnem svetu.
Lepo je imeti sovražnike, pomagajo sprostiti domače napetosti in Azerbajdžan je več kot primeren, da se nanj vsujejo vse frustracije živčnega naroda. Namreč: najprej nas je nažgal na Evrosongu. Pa ne le nas! Nažgal je vse po vrsti. Evrovizijsko nobleso in celo nekaj pevcev, ki se pripravljajo na majsko pot v Baku, je groza, kako bodo dobili vize.
“Azerbajdžan nas je premagal v nepoštenem boju,” je dal vedeti minister Žbogar in moralo je biti res grdo, če so se diplomati prenehali pogovarjati v diplomatskem jeziku. Kaj diplomati! Celo predsedniki držav so se prenehali pogovarjati v jeziku predsednikov in oni dan je francoski zabrusil britanskemu, naj bo tiho… Če ne bi vedeli, da je rodila Carla Bruni, bi ga morda celo obtožili, da trpi za poporodno depresijo, take je napel ubogemu Cameronu.
Ob slovenskih pripravah na volitve, gospodarski krizi ter nenehnih športnih porazih – rešujeta nas le žensko športno plezanje in moški namizni tenis – se zares zdi, da svet razpada; k temu vtisu še pripomorejo tragične smrti znanih in priljubljenih ter sateliti, ki padajo z neba. Anketa, ki nas je predstavila kot glede prihodnosti najbolj črnoglede Evropejce, je le potrdila splošno razpoloženje.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali res gre vse v maloro ali pa se nam samo tako zdi?”
O sili spomina je pel že nesmrtni bard, a zdi se, da nas Slovence bolj kot vse drugo muči prav pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa ne le narodovega, temveč predvsem intimnega. Pozabljamo, kako je bilo nekoč in kako smo živeli. Povedati hočemo, da je današnji Slovenec vse dosedanje življenje preživel v krizi.
Še pomnite, tovariši: ni bilo kave, nismo se smeli voziti z avtomobili, imeli smo konvertibilni dinar, pa je prišla hiperinflacija, na tržnici smo kupovali marke, propadla je Jugoslavija in z njo trgi, tolar je bil ves šibek in nebogljen … trenutna kriza, kakor je že krivična in boleča, je le postaja na dolgi krizni cesti, ki jo tisti racionalnejši imenujejo življenje.
Bitka z Azerbajdžanom je prispodoba tega našega časa. Ali je umik naše kandidature in njegova posledica, izguba mesta nestalne članice Varnostnega sveta, zares še eden v vrsti nacionalnih porazov ali morebiti zmaga? Defetisti in pesimisti – to je značajska lastnost večine medijskih ustvarjalcev, saj te brez otožnih oči in povešenih ustnic sploh ne sprejmejo na FDV – slikajo Slovenijo kot peščeno kraljevino, ki je to, kar je, samo zaradi vrste porazov, sramot, izgub in stalnega nazadovanja.
A tako razmišljanje se preprosto ne ujema z dejstvi. Ne z ekonomskimi kazalci, ne s podobo dežele, ne z osebnim standardom ljudi. Ne s tisoč mladimi, ki neobremenjeno hodijo po mestih in vaseh te dežele. Čeprav ankete bajajo o tem, da živimo slabše, kot smo, to ni v skladu z resnico. Zapiramo se v nekakšen jeznorit balon, bevskamo na vse in vsakogar, interaktivnost medijev, ki v želji po dobičku dovolijo v eter vsemu in vsakomur, pa le priliva olje na ta ogenj.
Slabo življenje Slovencev je postalo mit, paradigma, ki je nihče ne preveri, in kdor si upa zatrditi nasprotno, je pribit na križ. Če se spomnimo te dežele v letu 1980 in jo pogledamo danes, sicer ni treba, da nas zajamejo domovinska čustva in začnemo mahati z zastavami ali se včlanjevati v stranke slovenske pomladi, ampak pri hudiču – nekakšen napredek se pa le vidi!
A slovenska narava takoj doda, da se na Češkem vidi še večji napredek in da so Avstrijci stoletja pred nami. Res je, da so Avstrijci naprednejši, res pa je tudi, da je vrhunec njihovega popa ustvaril človek z imenom Falco. To je tragično, vendar očitno ne dovolj, da bi odstrlo zaveso slovenskega nacionalnega samopomilovanja.
Azerbajdžan nas je premagal v veliki bitki, ki je štela šestnajst rund. Tega ne bi zdržal niti sam Dejan Zavec, Slovenija pa je. Imamo dve možnosti. Lahko bridko zajokamo in obtožimo Pahorja, levičarje, komuniste, boga in kruto usodo; lahko mazohistično uživamo v prekletstvu slovenstva, ki ne premore zmagovalnega duha.
Ali pa preprosto pogledamo okoli sebe v čudovito jesen in si mislimo: kako dandanašnji že čisto vsak lahko z nafto kupi nestalno članstvo in Evrosong! A ko bo Pipistrel začel svet poganjati z elektriko, bo vsega tega konec.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Bil je napet televizijski večer. Na drugem programu smo videli Pedra Opeko zlagati opeke, na prvem pa so se prebivalci iz Bučne vasi pritožili, da imajo bližnji Romi ves čas bučne žure.
Pritožili so se policistu, ki se piše Vesel, in bog ve, kako bi se vse končalo, če iz New Yorka ne bi prišla uničujoča vest, da nas je Azerbajdžan premagal v boju za nestalni sedež v Varnostnem svetu.
Lepo je imeti sovražnike, pomagajo sprostiti domače napetosti in Azerbajdžan je več kot primeren, da se nanj vsujejo vse frustracije živčnega naroda. Namreč: najprej nas je nažgal na Evrosongu. Pa ne le nas! Nažgal je vse po vrsti. Evrovizijsko nobleso in celo nekaj pevcev, ki se pripravljajo na majsko pot v Baku, je groza, kako bodo dobili vize.
“Azerbajdžan nas je premagal v nepoštenem boju,” je dal vedeti minister Žbogar in moralo je biti res grdo, če so se diplomati prenehali pogovarjati v diplomatskem jeziku. Kaj diplomati! Celo predsedniki držav so se prenehali pogovarjati v jeziku predsednikov in oni dan je francoski zabrusil britanskemu, naj bo tiho… Če ne bi vedeli, da je rodila Carla Bruni, bi ga morda celo obtožili, da trpi za poporodno depresijo, take je napel ubogemu Cameronu.
Ob slovenskih pripravah na volitve, gospodarski krizi ter nenehnih športnih porazih – rešujeta nas le žensko športno plezanje in moški namizni tenis – se zares zdi, da svet razpada; k temu vtisu še pripomorejo tragične smrti znanih in priljubljenih ter sateliti, ki padajo z neba. Anketa, ki nas je predstavila kot glede prihodnosti najbolj črnoglede Evropejce, je le potrdila splošno razpoloženje.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali res gre vse v maloro ali pa se nam samo tako zdi?”
O sili spomina je pel že nesmrtni bard, a zdi se, da nas Slovence bolj kot vse drugo muči prav pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa ne le narodovega, temveč predvsem intimnega. Pozabljamo, kako je bilo nekoč in kako smo živeli. Povedati hočemo, da je današnji Slovenec vse dosedanje življenje preživel v krizi.
Še pomnite, tovariši: ni bilo kave, nismo se smeli voziti z avtomobili, imeli smo konvertibilni dinar, pa je prišla hiperinflacija, na tržnici smo kupovali marke, propadla je Jugoslavija in z njo trgi, tolar je bil ves šibek in nebogljen … trenutna kriza, kakor je že krivična in boleča, je le postaja na dolgi krizni cesti, ki jo tisti racionalnejši imenujejo življenje.
Bitka z Azerbajdžanom je prispodoba tega našega časa. Ali je umik naše kandidature in njegova posledica, izguba mesta nestalne članice Varnostnega sveta, zares še eden v vrsti nacionalnih porazov ali morebiti zmaga? Defetisti in pesimisti – to je značajska lastnost večine medijskih ustvarjalcev, saj te brez otožnih oči in povešenih ustnic sploh ne sprejmejo na FDV – slikajo Slovenijo kot peščeno kraljevino, ki je to, kar je, samo zaradi vrste porazov, sramot, izgub in stalnega nazadovanja.
A tako razmišljanje se preprosto ne ujema z dejstvi. Ne z ekonomskimi kazalci, ne s podobo dežele, ne z osebnim standardom ljudi. Ne s tisoč mladimi, ki neobremenjeno hodijo po mestih in vaseh te dežele. Čeprav ankete bajajo o tem, da živimo slabše, kot smo, to ni v skladu z resnico. Zapiramo se v nekakšen jeznorit balon, bevskamo na vse in vsakogar, interaktivnost medijev, ki v želji po dobičku dovolijo v eter vsemu in vsakomur, pa le priliva olje na ta ogenj.
Slabo življenje Slovencev je postalo mit, paradigma, ki je nihče ne preveri, in kdor si upa zatrditi nasprotno, je pribit na križ. Če se spomnimo te dežele v letu 1980 in jo pogledamo danes, sicer ni treba, da nas zajamejo domovinska čustva in začnemo mahati z zastavami ali se včlanjevati v stranke slovenske pomladi, ampak pri hudiču – nekakšen napredek se pa le vidi!
A slovenska narava takoj doda, da se na Češkem vidi še večji napredek in da so Avstrijci stoletja pred nami. Res je, da so Avstrijci naprednejši, res pa je tudi, da je vrhunec njihovega popa ustvaril človek z imenom Falco. To je tragično, vendar očitno ne dovolj, da bi odstrlo zaveso slovenskega nacionalnega samopomilovanja.
Azerbajdžan nas je premagal v veliki bitki, ki je štela šestnajst rund. Tega ne bi zdržal niti sam Dejan Zavec, Slovenija pa je. Imamo dve možnosti. Lahko bridko zajokamo in obtožimo Pahorja, levičarje, komuniste, boga in kruto usodo; lahko mazohistično uživamo v prekletstvu slovenstva, ki ne premore zmagovalnega duha.
Ali pa preprosto pogledamo okoli sebe v čudovito jesen in si mislimo: kako dandanašnji že čisto vsak lahko z nafto kupi nestalno članstvo in Evrosong! A ko bo Pipistrel začel svet poganjati z elektriko, bo vsega tega konec.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov