Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Bil je napet televizijski večer. Na drugem programu smo videli Pedra Opeko zlagati opeke, na prvem pa so se prebivalci iz Bučne vasi pritožili, da imajo bližnji Romi ves čas bučne žure.
Pritožili so se policistu, ki se piše Vesel, in bog ve, kako bi se vse končalo, če iz New Yorka ne bi prišla uničujoča vest, da nas je Azerbajdžan premagal v boju za nestalni sedež v Varnostnem svetu.
Lepo je imeti sovražnike, pomagajo sprostiti domače napetosti in Azerbajdžan je več kot primeren, da se nanj vsujejo vse frustracije živčnega naroda. Namreč: najprej nas je nažgal na Evrosongu. Pa ne le nas! Nažgal je vse po vrsti. Evrovizijsko nobleso in celo nekaj pevcev, ki se pripravljajo na majsko pot v Baku, je groza, kako bodo dobili vize.
“Azerbajdžan nas je premagal v nepoštenem boju,” je dal vedeti minister Žbogar in moralo je biti res grdo, če so se diplomati prenehali pogovarjati v diplomatskem jeziku. Kaj diplomati! Celo predsedniki držav so se prenehali pogovarjati v jeziku predsednikov in oni dan je francoski zabrusil britanskemu, naj bo tiho… Če ne bi vedeli, da je rodila Carla Bruni, bi ga morda celo obtožili, da trpi za poporodno depresijo, take je napel ubogemu Cameronu.
Ob slovenskih pripravah na volitve, gospodarski krizi ter nenehnih športnih porazih – rešujeta nas le žensko športno plezanje in moški namizni tenis – se zares zdi, da svet razpada; k temu vtisu še pripomorejo tragične smrti znanih in priljubljenih ter sateliti, ki padajo z neba. Anketa, ki nas je predstavila kot glede prihodnosti najbolj črnoglede Evropejce, je le potrdila splošno razpoloženje.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali res gre vse v maloro ali pa se nam samo tako zdi?”
O sili spomina je pel že nesmrtni bard, a zdi se, da nas Slovence bolj kot vse drugo muči prav pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa ne le narodovega, temveč predvsem intimnega. Pozabljamo, kako je bilo nekoč in kako smo živeli. Povedati hočemo, da je današnji Slovenec vse dosedanje življenje preživel v krizi.
Še pomnite, tovariši: ni bilo kave, nismo se smeli voziti z avtomobili, imeli smo konvertibilni dinar, pa je prišla hiperinflacija, na tržnici smo kupovali marke, propadla je Jugoslavija in z njo trgi, tolar je bil ves šibek in nebogljen … trenutna kriza, kakor je že krivična in boleča, je le postaja na dolgi krizni cesti, ki jo tisti racionalnejši imenujejo življenje.
Bitka z Azerbajdžanom je prispodoba tega našega časa. Ali je umik naše kandidature in njegova posledica, izguba mesta nestalne članice Varnostnega sveta, zares še eden v vrsti nacionalnih porazov ali morebiti zmaga? Defetisti in pesimisti – to je značajska lastnost večine medijskih ustvarjalcev, saj te brez otožnih oči in povešenih ustnic sploh ne sprejmejo na FDV – slikajo Slovenijo kot peščeno kraljevino, ki je to, kar je, samo zaradi vrste porazov, sramot, izgub in stalnega nazadovanja.
A tako razmišljanje se preprosto ne ujema z dejstvi. Ne z ekonomskimi kazalci, ne s podobo dežele, ne z osebnim standardom ljudi. Ne s tisoč mladimi, ki neobremenjeno hodijo po mestih in vaseh te dežele. Čeprav ankete bajajo o tem, da živimo slabše, kot smo, to ni v skladu z resnico. Zapiramo se v nekakšen jeznorit balon, bevskamo na vse in vsakogar, interaktivnost medijev, ki v želji po dobičku dovolijo v eter vsemu in vsakomur, pa le priliva olje na ta ogenj.
Slabo življenje Slovencev je postalo mit, paradigma, ki je nihče ne preveri, in kdor si upa zatrditi nasprotno, je pribit na križ. Če se spomnimo te dežele v letu 1980 in jo pogledamo danes, sicer ni treba, da nas zajamejo domovinska čustva in začnemo mahati z zastavami ali se včlanjevati v stranke slovenske pomladi, ampak pri hudiču – nekakšen napredek se pa le vidi!
A slovenska narava takoj doda, da se na Češkem vidi še večji napredek in da so Avstrijci stoletja pred nami. Res je, da so Avstrijci naprednejši, res pa je tudi, da je vrhunec njihovega popa ustvaril človek z imenom Falco. To je tragično, vendar očitno ne dovolj, da bi odstrlo zaveso slovenskega nacionalnega samopomilovanja.
Azerbajdžan nas je premagal v veliki bitki, ki je štela šestnajst rund. Tega ne bi zdržal niti sam Dejan Zavec, Slovenija pa je. Imamo dve možnosti. Lahko bridko zajokamo in obtožimo Pahorja, levičarje, komuniste, boga in kruto usodo; lahko mazohistično uživamo v prekletstvu slovenstva, ki ne premore zmagovalnega duha.
Ali pa preprosto pogledamo okoli sebe v čudovito jesen in si mislimo: kako dandanašnji že čisto vsak lahko z nafto kupi nestalno članstvo in Evrosong! A ko bo Pipistrel začel svet poganjati z elektriko, bo vsega tega konec.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Bil je napet televizijski večer. Na drugem programu smo videli Pedra Opeko zlagati opeke, na prvem pa so se prebivalci iz Bučne vasi pritožili, da imajo bližnji Romi ves čas bučne žure.
Pritožili so se policistu, ki se piše Vesel, in bog ve, kako bi se vse končalo, če iz New Yorka ne bi prišla uničujoča vest, da nas je Azerbajdžan premagal v boju za nestalni sedež v Varnostnem svetu.
Lepo je imeti sovražnike, pomagajo sprostiti domače napetosti in Azerbajdžan je več kot primeren, da se nanj vsujejo vse frustracije živčnega naroda. Namreč: najprej nas je nažgal na Evrosongu. Pa ne le nas! Nažgal je vse po vrsti. Evrovizijsko nobleso in celo nekaj pevcev, ki se pripravljajo na majsko pot v Baku, je groza, kako bodo dobili vize.
“Azerbajdžan nas je premagal v nepoštenem boju,” je dal vedeti minister Žbogar in moralo je biti res grdo, če so se diplomati prenehali pogovarjati v diplomatskem jeziku. Kaj diplomati! Celo predsedniki držav so se prenehali pogovarjati v jeziku predsednikov in oni dan je francoski zabrusil britanskemu, naj bo tiho… Če ne bi vedeli, da je rodila Carla Bruni, bi ga morda celo obtožili, da trpi za poporodno depresijo, take je napel ubogemu Cameronu.
Ob slovenskih pripravah na volitve, gospodarski krizi ter nenehnih športnih porazih – rešujeta nas le žensko športno plezanje in moški namizni tenis – se zares zdi, da svet razpada; k temu vtisu še pripomorejo tragične smrti znanih in priljubljenih ter sateliti, ki padajo z neba. Anketa, ki nas je predstavila kot glede prihodnosti najbolj črnoglede Evropejce, je le potrdila splošno razpoloženje.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali res gre vse v maloro ali pa se nam samo tako zdi?”
O sili spomina je pel že nesmrtni bard, a zdi se, da nas Slovence bolj kot vse drugo muči prav pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa ne le narodovega, temveč predvsem intimnega. Pozabljamo, kako je bilo nekoč in kako smo živeli. Povedati hočemo, da je današnji Slovenec vse dosedanje življenje preživel v krizi.
Še pomnite, tovariši: ni bilo kave, nismo se smeli voziti z avtomobili, imeli smo konvertibilni dinar, pa je prišla hiperinflacija, na tržnici smo kupovali marke, propadla je Jugoslavija in z njo trgi, tolar je bil ves šibek in nebogljen … trenutna kriza, kakor je že krivična in boleča, je le postaja na dolgi krizni cesti, ki jo tisti racionalnejši imenujejo življenje.
Bitka z Azerbajdžanom je prispodoba tega našega časa. Ali je umik naše kandidature in njegova posledica, izguba mesta nestalne članice Varnostnega sveta, zares še eden v vrsti nacionalnih porazov ali morebiti zmaga? Defetisti in pesimisti – to je značajska lastnost večine medijskih ustvarjalcev, saj te brez otožnih oči in povešenih ustnic sploh ne sprejmejo na FDV – slikajo Slovenijo kot peščeno kraljevino, ki je to, kar je, samo zaradi vrste porazov, sramot, izgub in stalnega nazadovanja.
A tako razmišljanje se preprosto ne ujema z dejstvi. Ne z ekonomskimi kazalci, ne s podobo dežele, ne z osebnim standardom ljudi. Ne s tisoč mladimi, ki neobremenjeno hodijo po mestih in vaseh te dežele. Čeprav ankete bajajo o tem, da živimo slabše, kot smo, to ni v skladu z resnico. Zapiramo se v nekakšen jeznorit balon, bevskamo na vse in vsakogar, interaktivnost medijev, ki v želji po dobičku dovolijo v eter vsemu in vsakomur, pa le priliva olje na ta ogenj.
Slabo življenje Slovencev je postalo mit, paradigma, ki je nihče ne preveri, in kdor si upa zatrditi nasprotno, je pribit na križ. Če se spomnimo te dežele v letu 1980 in jo pogledamo danes, sicer ni treba, da nas zajamejo domovinska čustva in začnemo mahati z zastavami ali se včlanjevati v stranke slovenske pomladi, ampak pri hudiču – nekakšen napredek se pa le vidi!
A slovenska narava takoj doda, da se na Češkem vidi še večji napredek in da so Avstrijci stoletja pred nami. Res je, da so Avstrijci naprednejši, res pa je tudi, da je vrhunec njihovega popa ustvaril človek z imenom Falco. To je tragično, vendar očitno ne dovolj, da bi odstrlo zaveso slovenskega nacionalnega samopomilovanja.
Azerbajdžan nas je premagal v veliki bitki, ki je štela šestnajst rund. Tega ne bi zdržal niti sam Dejan Zavec, Slovenija pa je. Imamo dve možnosti. Lahko bridko zajokamo in obtožimo Pahorja, levičarje, komuniste, boga in kruto usodo; lahko mazohistično uživamo v prekletstvu slovenstva, ki ne premore zmagovalnega duha.
Ali pa preprosto pogledamo okoli sebe v čudovito jesen in si mislimo: kako dandanašnji že čisto vsak lahko z nafto kupi nestalno članstvo in Evrosong! A ko bo Pipistrel začel svet poganjati z elektriko, bo vsega tega konec.
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Neveljaven email naslov