Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o ekonomskih teorijah. Razmišljati o ekonomskih teorijah je navadnemu smrtniku dano šele zadnje mesece, ko se je položaj v Grčiji zapletel do konca. Pred tem so bile ekonomske teorije strogo rezervirane za doktorje ekonomije. Vendar smo zadnje mesece priča zanimivemu fenomenu.
Namreč: v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili z tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli samo drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zamotano, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo!
Zdaj pa k fenomenu. Bolj kot se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. Transformacijske krivulje, CAPM in ostale zapletene izraze so zamenjali taki, kot jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto indexa rasti danes recimo govorijo o preveč in premalo, o prepoceni in predrago! Bolj kot se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj kot gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen… in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi resnično gospodarsko okolje bazično.
V dokaz tej teoriji o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse …
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti to, kar je bilo jasno prav vsakemu kolikor toliko izobraženemu Evropejcu – namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto – so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti po konci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov in vice guvernerjev centralnih bank.
Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju – akumulaciji in kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž pove o pojmu »politična ekonomija« več kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz o impotenci ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedbo evra so v posamezni državi pospremili s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusa s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del celotne predstave, h kateri spadaja še epsko nategovanje okoli maastrichtskhi kriterijev in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre …. Drugače povedano: Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o de facto valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka in ko je šla marka adijo v Nemčiji, je šla tudi v Črni gori.
Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nelegalni črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej: v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovke z Angelo in Nicolasom, nobenih zaprepaščenih borznikov…
Črnogorci evro enostavno imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočni orgiji z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro, kot znižanje obresti evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa oziroma evro od marke, je položaj zelo podoben še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da ekonomije ne bi smeli šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo – vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi, matematiki in fiziki pa se užaljeno spravijo naprej raziskovati esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija prisluhniti matematikom in fizikom, ekonomiste pa poslati nazaj na tržnico, kjer se je njihova znanost tudi rodila.
Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje zavoj cigaret, ima nekaj resnih teoretskih problemov.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o ekonomskih teorijah. Razmišljati o ekonomskih teorijah je navadnemu smrtniku dano šele zadnje mesece, ko se je položaj v Grčiji zapletel do konca. Pred tem so bile ekonomske teorije strogo rezervirane za doktorje ekonomije. Vendar smo zadnje mesece priča zanimivemu fenomenu.
Namreč: v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili z tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli samo drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zamotano, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo!
Zdaj pa k fenomenu. Bolj kot se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. Transformacijske krivulje, CAPM in ostale zapletene izraze so zamenjali taki, kot jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto indexa rasti danes recimo govorijo o preveč in premalo, o prepoceni in predrago! Bolj kot se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj kot gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen… in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi resnično gospodarsko okolje bazično.
V dokaz tej teoriji o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse …
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti to, kar je bilo jasno prav vsakemu kolikor toliko izobraženemu Evropejcu – namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto – so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti po konci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov in vice guvernerjev centralnih bank.
Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju – akumulaciji in kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž pove o pojmu »politična ekonomija« več kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz o impotenci ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedbo evra so v posamezni državi pospremili s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusa s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del celotne predstave, h kateri spadaja še epsko nategovanje okoli maastrichtskhi kriterijev in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre …. Drugače povedano: Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o de facto valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka in ko je šla marka adijo v Nemčiji, je šla tudi v Črni gori.
Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nelegalni črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej: v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovke z Angelo in Nicolasom, nobenih zaprepaščenih borznikov…
Črnogorci evro enostavno imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočni orgiji z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro, kot znižanje obresti evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa oziroma evro od marke, je položaj zelo podoben še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da ekonomije ne bi smeli šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo – vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi, matematiki in fiziki pa se užaljeno spravijo naprej raziskovati esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija prisluhniti matematikom in fizikom, ekonomiste pa poslati nazaj na tržnico, kjer se je njihova znanost tudi rodila.
Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje zavoj cigaret, ima nekaj resnih teoretskih problemov.
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Neveljaven email naslov