Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o ekonomskih teorijah. Razmišljati o ekonomskih teorijah je navadnemu smrtniku dano šele zadnje mesece, ko se je položaj v Grčiji zapletel do konca. Pred tem so bile ekonomske teorije strogo rezervirane za doktorje ekonomije. Vendar smo zadnje mesece priča zanimivemu fenomenu.
Namreč: v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili z tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli samo drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zamotano, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo!
Zdaj pa k fenomenu. Bolj kot se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. Transformacijske krivulje, CAPM in ostale zapletene izraze so zamenjali taki, kot jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto indexa rasti danes recimo govorijo o preveč in premalo, o prepoceni in predrago! Bolj kot se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj kot gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen… in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi resnično gospodarsko okolje bazično.
V dokaz tej teoriji o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse …
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti to, kar je bilo jasno prav vsakemu kolikor toliko izobraženemu Evropejcu – namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto – so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti po konci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov in vice guvernerjev centralnih bank.
Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju – akumulaciji in kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž pove o pojmu »politična ekonomija« več kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz o impotenci ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedbo evra so v posamezni državi pospremili s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusa s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del celotne predstave, h kateri spadaja še epsko nategovanje okoli maastrichtskhi kriterijev in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre …. Drugače povedano: Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o de facto valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka in ko je šla marka adijo v Nemčiji, je šla tudi v Črni gori.
Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nelegalni črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej: v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovke z Angelo in Nicolasom, nobenih zaprepaščenih borznikov…
Črnogorci evro enostavno imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočni orgiji z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro, kot znižanje obresti evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa oziroma evro od marke, je položaj zelo podoben še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da ekonomije ne bi smeli šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo – vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi, matematiki in fiziki pa se užaljeno spravijo naprej raziskovati esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija prisluhniti matematikom in fizikom, ekonomiste pa poslati nazaj na tržnico, kjer se je njihova znanost tudi rodila.
Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje zavoj cigaret, ima nekaj resnih teoretskih problemov.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o ekonomskih teorijah. Razmišljati o ekonomskih teorijah je navadnemu smrtniku dano šele zadnje mesece, ko se je položaj v Grčiji zapletel do konca. Pred tem so bile ekonomske teorije strogo rezervirane za doktorje ekonomije. Vendar smo zadnje mesece priča zanimivemu fenomenu.
Namreč: v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili z tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli samo drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zamotano, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo!
Zdaj pa k fenomenu. Bolj kot se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. Transformacijske krivulje, CAPM in ostale zapletene izraze so zamenjali taki, kot jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto indexa rasti danes recimo govorijo o preveč in premalo, o prepoceni in predrago! Bolj kot se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj kot gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen… in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi resnično gospodarsko okolje bazično.
V dokaz tej teoriji o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse …
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti to, kar je bilo jasno prav vsakemu kolikor toliko izobraženemu Evropejcu – namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto – so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti po konci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov in vice guvernerjev centralnih bank.
Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju – akumulaciji in kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž pove o pojmu »politična ekonomija« več kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz o impotenci ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedbo evra so v posamezni državi pospremili s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusa s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del celotne predstave, h kateri spadaja še epsko nategovanje okoli maastrichtskhi kriterijev in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre …. Drugače povedano: Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o de facto valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka in ko je šla marka adijo v Nemčiji, je šla tudi v Črni gori.
Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nelegalni črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej: v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovke z Angelo in Nicolasom, nobenih zaprepaščenih borznikov…
Črnogorci evro enostavno imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočni orgiji z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro, kot znižanje obresti evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa oziroma evro od marke, je položaj zelo podoben še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da ekonomije ne bi smeli šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo – vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi, matematiki in fiziki pa se užaljeno spravijo naprej raziskovati esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija prisluhniti matematikom in fizikom, ekonomiste pa poslati nazaj na tržnico, kjer se je njihova znanost tudi rodila.
Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje zavoj cigaret, ima nekaj resnih teoretskih problemov.
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Neveljaven email naslov