Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti v prafaktorje
Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.
Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?
Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi … tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.
Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …
Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.
Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.
Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.
Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva … Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.
Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti v prafaktorje
Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.
Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?
Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi … tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.
Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …
Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.
Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.
Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.
Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva … Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.
Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot trenutno kaže, ima demokracija največjo težavo z demokrati. Pa ne le tistimi, ki se te dni merijo z republikanci, temveč tudi z demokrati iz sosedje ulice. Saj so težave tudi z ostalimi svetovnonazorskimi in političnimi imenovanji, ampak demokrati so v nenehni nevarnosti, da ekspresno postanejo to, kar niso. Če si republikanec, težko postaneš bolj ali manj republikanec, ali pa recimo prenehaš biti liberalec – kot demokratu pa ti nedemokratičnost ves čas visi za vratom. Ob tem pa v političnem prostoru vlada inflacija demokratov, na kar je zadnjič pravilno in upravičeno opozoril Janez Janša.
Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci:
Kje drugje, če ne v vaši priljubljeni analitični oddaji, bomo potisnili referendumsko dramo o JEK 2, še korak naprej …
Danes pa nekaj o veselem pričakovanju, ki prežema slovenski politični prostor. Skladno s koncem lovopusta deležniki napovedujejo kar nekaj novih strank, ki potencialno pomenijo več izbire za volivce na prihajajočih državnozborskih volitvah. Kar pa je najbolj zanimivo … Nove stranke ne bodo stare stranke z novimi obrazi, temveč bodo to nove stranke s starimi obrazi. Zares dramatičen zasuk dosedanje prakse. Kot rečeno, ker je jesen topla z dosti vlage, stranke lepo rastejo tudi v nižje ležečih gozdovih. Tako smo med tokratno sezono zdaj že zares prepričani, da smo na poti k za zunanje opazovalce utopičnemu cilju: »Dva milijona strank za dva milijona Slovencev!« Ker celo naša analitična moč ne zmore dovolj kakovostne analize vseh napovedanih krepitev demokratičnega prostora, bomo danes analizirali samo tri. Prva je stranka Anžeta Logarja. Nekaj vemo zagotovo. Stranka Anžeta Logarja bo sredinska in stranka Anžeta Logarja bo združevalna. Hkrati pa napoved Anžetove stranke v resnici govori o tem, kako malo premisleka je v slovenski politiki. Oziroma, kako politiki kar govorijo nekaj v tri dni, ne da bi se zares ustavili in o povedanem tudi kdaj premislili. Ker slovenski politiki, med njimi Anže Logar, so recimo trdno prepričani, da sredina združuje. Če bi se vsaj malo poglobili v skrivnosti semantike, bi ugotovili, da sredina v bistvu razdružuje. Če ne bi, bi ne bila sredina. O tem nam pričajo ena najzgodnejših besedil na Slovenskem, ki jih je moral med izobraževanjem srečati tudi dr. Anže Logar. Recimo: J. Jurčič poroča, kako je Krjavelj presekal hudiča. Sicer nikjer ni zavedeno, da ga je po sredini, a sodoben bralec lahko sklepa, da ga je, ker je naredil presekani vrag v morje dva skoraj identična pljuska. Potem pa je tu še Robin Hood. Kljub temu da je na lokostrelskem tekmovanju puščica konkurenta že zadela politično sredino, jo je Robin s svojim strelom še razpolovil in s tem dokazal, da pojem politična sredina vsaj v semantiki ne obstaja. Je pa tudi nedorečeno, kaj pomeni pojem politična sredina v cenjenem cehu politike same. Če levičarji na levi pojejo italijanske borbene pesmi in se v blagostanju slovenskega srednjega razreda zavzemajo za proletariat, desničarji na desni pa hodijo v cerkev ob največjih praznikih in poslušajo Slaka ter Heleno Blagne – kaj je potem politična sredina? Mogoče jo je najlepše poosebil prav prej omenjeni Robin Hood. Kljub boju za delavske pravice je ostal lojalen kralju, se pravi kapitalu. Hočemo povedati, da če bosta Anže in njegova stranka res sredinsko združevalna, zna biti celo podjetje precej sitno in boleče. Ena ritnica na levem in druga na desnem stolu. Druga današnja stranka je ona, ki jo napoveduje Marko Lotrič, predsednik državnega sveta. Ta se je še bolj zapletel v nesmisle semantike, saj napoveduje, da se bo njegova stranka gibala med levo in desno politično sredino. Se pravi ne le, da je vrli podjetnik izumil dve sredini, temveč bo rodil begavo politično organizacijo, ki bo kot nekakšen hrček tekala naokoli po političnem prostoru. Ampak pustimo podpomene pod pomeni ter se posvetimo novi stranki Marka Lotriča. Kot pravi, bo to stranka slovenskega gospodarstva. Kar je za pohvaliti – z manjšim zadržkom, da nimamo pojma, kaj je to gospodarstvo? Oziroma, koga ali kaj bodoči predsednik stranke razume kot gospodarstvo. Ni treba ravno veliko raziskovalnega novinarstva, da ugotovimo, kako drugače uspešen podjetnik in lastnik podjetja meni, kako so gospodarstvo predvsem lastniki kapitala in menedžerji. Se pravi, da ga oni drugi del gospodarstva, ki smo mi, oziroma tisti, ki smo delovna sila, na srečo pa tudi volivci, ne zanimamo prav dosti. Povedano drugače: kapitalisti bi nas radi prepričali, naj volimo za kapitaliste, da bi potem lahko postali še večji kapitalisti … Prihodnja gospodarska stranka bo poskrbela za lepšo prihodnost lastniškega in upravljavskega dela gospodarstva, če pa bo kaj padlo z bogato obložene mize, toliko bolje za nas. Kot pa smo se naučili do zdaj; splača se dvigniti roko že za drobtinice. Tretja stranko pa ustanavlja Karel Erjavec. O tem politične veteranu skoraj nimamo kaj za povedati, razen tega, da Karel seveda sestavlja stranko politične sredine. Z napovedjo Karla Erjavca in s strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča bo politična sredina postala najbolj tekmovalen del političnega prostora, ob manjši napaki ... Slovenska politična razdeljenost, ki jo simbolizira prej omenjeni Krjavelj, pozna samo dva politična pola in teza o zmernih volivcih, ki so voljni preseči staroslovence, mladoslovence, partizane in belogardiste, Kučana in Janšo, je samo mit. Torej bodo vsaj tri nove stranke ribarile v ribniku, kjer razen pošvedranih čevljev in ene polovice Krjavljevega vraga ni nič drugega. Karel, ikona slovenske politične preteklosti, je ob sebi zbral še nekaj znanih in izkušenih imen ter celotno podjetje poimenoval »Zbor za prihodnost Slovenije«, s čemer je na najlepši način potrdil učenje starih modrecev, da sta preteklost, sedanjost in prihodnost eno in isto, ter da je vse naše bivanje, sploh pa Karlovo, le nenehno kroženje neuničljive energije
Danes pa nekaj o prehranjevalnih praksah slovenske mladine. O tem, kdo kaj jè, kdo česa ne jè in zakaj. Skratka o pojavu, ki ga imenujemo »izbirčnost,« pogovorno »zbirčnost«, globoko na slovenskem podeželju pa »kočljivost«, celo »špuravost« ali »žnetlavost«, naši stari pa so mu rekli tudi »lišpavost.« V Sloveniji imamo prehrano za šolajočo se mladino subvencionirano. Obstajajo različne kategorije, odvisno od premoženjskega stanja družine oziroma skrbnikov, ostaja pa dejstvo, da imajo lahko osnovnošolci subvencionirano malico in kosilo, srednješolci pa malico. Ukrep, čeprav je pogosto politično manipuliran, se kljub vsemu zdi eden najbolj socialnih ukrepov države in je eden redkih, ki smer plovbe slovenske barke drži v pravi smeri. Ampak kot je navada, se je zapletlo tudi pri tem ukrepu. Muslimanska skupnost v Sloveniji je izvedla raziskavo, med katero so preverili stanje šolske prehrane glede na ponudbo svinjskega mesa. Kot vemo, je v tej verski praksi uživanje svinjskega mesa prepovedano. Muslimanska skupnost je še poudarila, da imajo njihovi otroci ustavno pravico dobiti jedilnik brez te vrste mesa. Na isti čoln so takoj skočili še vegetarijanci, ki bi jim redna ponudba vegetarijanskega obroka prav tako olajšala življenje, ker se ne bi bilo treba več vznemirjati, da bi njihov sonček prišel v stik z mesekom. Potem v nizkem štartu čakajo še vegani, ki so že do zdaj trdili, da je v šolah pogosto citiran verz Ježek bežek, kam pa kam greš ves s hruškami obdan … … ideološko obarvan, ker se norčuje iz prepričanja, da je treba odklanjati vso hrano živalskega izvora. A treba je vedeti, da muslimani niso edina religijska skupina v slovenski šoli z željo po prilagojenem jedilniku. Večinsko katolištvo bi v petkih absolutno uživalo ribe, v postnem času pa prosijo, če bi lahko država subvencionirala samo kruh in vodo. Ampak seveda se tu še ne konča. Sicer majhna, a vseeno obstoječa skupnost hindujcev apelira na zakonodajalca, da z jedilnikov umakne govedino, judovska skupnost se pridružuje muslimanski, kar je izjemno redek primer, pri prepovedi svinjine; po drugi strani pa se učenci, katerih starši prihajajo iz azijskega sveta, sprašujejo, čemu slovenske šole ne ponujajo pasjega mesa. Ki je menda zdravo in za šolajočo se mladino tako koristno. Sicer ni podatka, če imamo v slovenskih šolah koga z mongolskim kulturnim in religioznim vzorcem, ampak bog ne daj mu postreči ribo, polinezijskim učencem pa ne mleka in mlečnih izdelkov. Ampak ne smemo se ustaviti le pri religioznih ali kulturnih praksah. Šole morajo poskrbeti tudi za dietno kuhinjo; brezglutenski obroki se zdijo razumna zahteva, potem pa so tu še učenci, ki so intolerantni na laktozo ali trpijo za diabetesom. Ves ta sprehod skozi različne kombinacije jedilnikov pa je bil potreben, da se dokopljemo do bistva vsega problema. Če bi bili starši modrejši, se ne bi ukvarjali, kaj jedo otroci, ko so v šoli, ter bi bili veseli, da sploh jedo – privilegij, ki je na planetu vse manj samoumeven. Potem pa so tu še šolske kuharice. Kot vemo vsi, ki smo se prikotalili skozi osnovnošolsko šolanje … Lahko se zameriš ravnatelju, lahko se zameriš učiteljici matematike, kar je zelo pogosto, lahko se zameriš celo knjižničarki, ne smeš pa se zameriti kuharici v šolski kuhinji. In – ali hišniku, o čemer pa bomo govorili ob drugi priložnosti. Kot je staršem z nerazumnimi, nesmotrnimi in razvajenimi stališči in zahtevami uspelo uničiti že mnogo dobrega v slovenski šoli, jim bo z vtikanjem nosu v lonce šolskih kuhinj slej kot prej uspelo uničiti tudi šolsko prehrano. Univerzalno pravilo je: vsi otroci so lačni in vsi otroci so po malem izbirčni. Ampak otroški svet je narejen praktično in se izbirčnost ali preference pri hrani uravnajo same od sebe. Prejšnje generacije, ki smo doživele višek kulinarične ponudbe malic pri sendviču s pariško, smo religiozne, kulturne in zdravstvene omejitve med populacijo regulirale s tem, da so deklice dale salamo iz sendviča dečkom, ti pa deklicam nazaj rezino sira. Pa so bili zadovoljni kulturni vzorci in vsi bogovi na panteonu. Ampak seveda se izbirčnost ne konča v osnovnih in srednjih šolah. Kje pa! Ker se socialnost obroka razteza tudi na študentsko populacijo – spet trdimo, da gre za pohvalno in dobrodošlo prakso – se je z začetkom študijskega leta začelo komplicirati tudi tam. Če spomin ne vara, so se prvi boni na univerzi v Ljubljani, ki je tedaj nosila neko drugo ime, pojavili v prvi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ker so na začetku veljali za vse izdelke v študentskih kantinah, so bile prve generacije študentov subvencionirane od države s pivom, kar je bil zelo socialen, a nekoliko manj študijsko naravnan ukrep. Pozneje so se boni spremenili do oblike, ki jo poznamo danes, ko ponudniki študentske prehrane, trenutno jih je 220, ponujajo prehrano v 307 lokalih. Večinoma seveda v Ljubljani, študentske organizacije pa poudarjajo, da se je število ponudnikov v zadnjih osmih letih skoraj prepolovilo; sklepamo, da ima to nekakšno povezavo z ljubljanskim turističnim boomom. Se pravi; bolj kot je hrano mogoče prodati turistom, manj je interesa prodati jo študentom. A to še ni vse. Zapletlo se je pri kakovosti prehrane. Ponovno brez podatkov in najbrž narobe sklepamo, da so prve generacije, ki jim je bilo dovoljeno biti izbirčen v osnovni šoli, zapustile šolske klopi in se preselile v predavalnice. Tako imamo pobudo različnih študentskih društev, da se boni omejijo ali ukinejo, nadomestijo pa naj jih študentske menze, ki bi lahko bolje skrbele za zdrave in uravnotežene obroke, kot to počnejo lokavi gostilničarji, ki jih zanima samo profit. Še več; v razgreto ozračje se je vključil celo Nacionalni inštitut za javno zdravje s projektom »Dober tek študent«. V septembru 2023 so izvedli vizualno oceno 35 obrokov, izbranih glede na najpogosteje unovčene študentske bone. Z Nacionalnega inštituta so sporočili, da bodo letos šli še korak dlje. Letos izbrane obroke ne bodo le vizualno ocenili, temveč jih bodo tudi poskusili, s čimer bomo dobili nov kamenček pri borbi za zdravo in uravnoteženo prehrano študentov. Kot vidimo, so bitke na bojnem polju subvencionirane prehrane naše mladeži – ki se bojujejo tako v kuhinjah kot v poslanskih klopeh, sploh pa za štirimi stenami domov, kjer se otroci pritožujejo nad teksturami, okusi in postrežbo – besne in pri mesnih obrokih celo krvave. In najbrž se nikjer v našem javnem življenju tolikokrat ne omeni ustava republike Slovenije kot pri subvencionirani šolski prehrani. Zaradi tega se »Ustavna komisija« državnega zbora zavzema, da bi s tresočo kuhalnico kot ustavno dopolnilo v ustavo dodali ne člen, temveč celotno »Slovensko kuharico« Felicite Kalinšek, kar bi posledično vsem šolajočim se v Sloveniji omogočilo ustavno pravico, da jedo točno tisto, kar jim paše.
Danes pa o zanimivi pobudi, ali bolje rečeno akciji, ki jo je začela slovenska vlada. S pomočjo "Agencije za energijo republike Slovenije" so sestavili test oziroma nabor vprašanj, ki bo dokončno izmeril inteligenco vseh prebivalcev Slovenije. Začeli bodo s prvim oktobrom, še bolj natančno pa s prvimi položnicami konec meseca, in takrat bomo končno izvedeli, kako inteligentni smo Slovenci. Konec bo skrivalnic in ekstremov navzdol v smislu "neumni smo kot noč", ali navzgor, ko kričimo: "Pametnejši smo od Einsteina …" Z znanstveno metodo, nepristransko in akademsko hladno, bomo poslej poznali ne le inteligenco naroda, temveč tudi vsakega posameznika.
Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...
Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi.
Vsem skupaj lep praznik. Letos je, kot vemo, sluzast. Oba največja in najpomembnejša državna praznika sta v koledar izjemno strateško umeščena. Kar pomeni, da smo se Slovenci tudi ob najpomembnejših in najtežjih političnih in vojaških odločitvah v preteklosti že odločali strateško. Pomeni, da smo gledali tudi vnaprej. Dan samostojnosti in enotnosti je umeščen v božično-novoletni cikel prostih dni, Dan državnosti pa sovpada s koncem šolskega pouka, ko se tradicionalno na prvem morju otrokom pridružijo še starši. Otroci nato prav tako tradicionalno ostanejo v prikolicah in na vikendih z dedki in babicami, starše pa za teden ali dva še pokliče nazaj blagostanje slovenske socialne države.
Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.
Hvala bogu se je končalo. Širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci ter birmanski boter so devetim Slovencem zrihtali službe v Bruslju in zdaj bo za nekaj časa mir. Torej se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Med drugimi tudi vprašanju o človeški naturi in smislu vojne.
Na začetku pojasnilo za tistih nekaj sto Slovencev, ki v Ljubljani ne živijo, ali ki se v zadnjih nekaj dneh niso odpeljali v prestolnico po takšnih ali drugačnih opravkih. Na Trgu republike, na tistem trgu, ki je težo slovenske zgodovine in z njo povezane usodnosti prevzel na svoja pleča od Kongresnega trga, so se pojavili medvedi. Na Trgu Republike se po navadi pojavljajo protestniki te ali one sorte, kdaj pa kdaj tudi kakšen poslanec iz bližnjega parlamenta, ali pa naključni mimoidoči. Seveda tudi mladi, ki z deskami skačejo prek legendarnih stopnic modernistične arhitekture.
Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo.
Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.
Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.
Malo čudno je, da v tednu, ko praznujemo delo, nihče ne dela. Vsi pa prepevamo; v naslednjem tednu, ko praznujemo Evrovizijo, pa vsi delamo in nihče ne poje.
Zadnje dni nas je pretresla novica, da ima eden najvidnejših in najvišjih sodnikov v državi – SP! Predsednica parlamenta, tudi sama sodnica, a brez SP-ja, se je tako razhudila, da je zahtevala, da sodnik odstopi. O nezdružljivosti sodniške službe s čemerkoli drugim, je govorila. Ker menimo, da nasprotniki sodniških SP-jev nimajo prav, danes nekaj o teoriji in praksi te priljubljene zaposlitvene oblike.
Danes pa nekaj o zapletenem, a čudovitem svetu verskih običajev in verovanj. O religiji, skratka …
Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …
Neveljaven email naslov