Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Prazniki so, zato samo nekaj veselega in kratkega, da gre lažje po grlu. Nekaj zadnjih tednov, celo mesecev namreč sledimo zanimivemu fenomenu. Vlada, ki je ni, je najučinkovitejša slovenska vlada. Ali če hočete drugače: brez oblasti je država bolj učinkovita, kot je z oblastjo.
Gre pa tako. Že zadnje dni starega sklica je bil parlament noro aktiven. Dan ali dva pred razpustitvijo je sprejel večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata. Nato so se slikali in poslovili, pa vse do volitev še pridno hodili na seje – vlada, ki je imela le omejena pooblastila, pa je sprejela pomembne odločitve. Takrat se je bilo mamljivo vprašati, kako bi bila vlada učinkovita šele, če ne bi imela omejenih pooblastil? Ali pa je bila učinkovita prav zaradi tega, ker je bila omejena. Kdo bi vedel. Na pomembne evropske sestanke je odhajal predsednik vlade v odhodu. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je odšel predsednik vlade v odhodu po volitvah v bolnišnico. Nadomestil ga je ”najverjetnejši mandatar”, kar je še bolj nenavaden izraz kot ”predsednik vlade v odhodu”. A najverjetnejši mandatar je začel upravljati državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil in če mu je ne bi zagodli v parlamentu, bi sploh ne iskal koalicije, tako se je zagnal. Pa saj je bil tudi parlament noro učinkovit. Intervencijski zakon je sprejel brez koalicij in opozicij – celo brez partizanov in belogardistov in to potem, ko je parlament dobil predsednika, ki se je zadnji trenutek spomnil, da bi to lahko postal. In je res postal.
Ko si je najverjetnejši mandatar opomogel od šoka, in ker je premier v odhodu še vedno v bolnišnici, je začel najverjetnejši ponovno voditi državo. S policisti se je kot z dobavitelji paradižnikov dogovoril, da naj ne začnejo zbirati podpisov. Zlobni jeziki sicer trdijo, da policistom podpisovanje tako ali tako ne gre od rok … Vendar ne gre spregledati, da je najverjetnejši mandatar naredil veliko dobrega, še preden je postal verjetni mandatar, še preden je postal mandatar in še preden ima koalicijo. Kaj bi šele bilo, če bi mu uspelo sestaviti vlado.
Ob vsem tem veselem decembru smo ugotovili, da vlade pravzaprav ne potrebujemo. Hočemo povedati: ko smo jo imeli, smo zaradi podobne vsebine, ki jo zdaj prinaša intervencijski zakon, šli na referendum. V brezvladju pa smo šli samo na malico. Ko smo se po pol ure vrnili, je bil intervencijski zakon pod streho, plače pa zamrznjene kot polenovka na ledu.
Ampak ob vsej tej zabavi ne moremo mimo nečesa, kar imenujmo ”belgijski sindrom”! Reveži so v brezvladju podrli vse rekorde, država pa ni propadla. Nekaj mesecev so protestirali, potem pa sprevideli, da se da živeti tudi brez vlade. Ali zgolj z vlado v odhodu. Ali mogoče celo z najverjetnejšo vlado. Pa so se ljudje pomirili in zdi se, da so zdaj, ko so Belgijci vlado dobili, spet običajno nesrečni, zagrenjeni in skregani.
Na vprašanje, ali vlado potrebujemo, je nerodno ugotoviti nikalno, ker s tem zanikamo temeljne principe demokracije. Razmišljujočega pa zlahka zanese v razmišljanje o strokovnih, tehničnih vladah, ki bi jim bilo upravljanje z državo služba kot vsaka druga, ne pa poslanstvo, kot je upravljanje z državo slovenskim političnim elitam. In resnično se je razmišljanje o tehnični vladi pojavilo tudi v Sloveniji. Ne nazadnje je Italija lep primer izhoda iz politične blokade s pomočjo tehnične vlade. Nerodno pri vsem je le, da so v Sloveniji idejo o tehnični vladi ustvarili politiki. To pa je podobno verodostojno, kot če bi mleko predlagalo kravi, naj pomolze sir.
Iz povedanega sledi: daleč najučinkovitejša koalicija bi bila, če bi državo vodila nekaj časa predsednik vlade v odhodu, nekaj časa pa najverjetnejši mandatar. Parlament, v katerem še ne bi bilo izoblikovane koalicije in opozicije, bi vsak teden izvolil drugega predsednika parlamenta. Takoj, ko bi bil izvoljen, bi moral obljubiti, da bo odstopil, ko ga bodo za to prosili. Predsednik države ne bi smel sklicati posvetovanj o novem mandatarju, ker ena izmed strank ne bi smela določiti predsednika svoje poslanske skupine. Takšna, recimo temu ”ohlapna” demokracija se je v zadnjih dveh mesecih izkazala za izjemno učinkovito in kdo ve – morebiti je to tisti razvojni preboj, ki ga potrebujemo, da končno že preživimo »Pestnerjev« sindrom in po tridesetih letih skočimo na ta nemško-francoski vlak. Če ne na tega, pa vsaj pod tistega, ki pelje v Borovnico.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Prazniki so, zato samo nekaj veselega in kratkega, da gre lažje po grlu. Nekaj zadnjih tednov, celo mesecev namreč sledimo zanimivemu fenomenu. Vlada, ki je ni, je najučinkovitejša slovenska vlada. Ali če hočete drugače: brez oblasti je država bolj učinkovita, kot je z oblastjo.
Gre pa tako. Že zadnje dni starega sklica je bil parlament noro aktiven. Dan ali dva pred razpustitvijo je sprejel večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata. Nato so se slikali in poslovili, pa vse do volitev še pridno hodili na seje – vlada, ki je imela le omejena pooblastila, pa je sprejela pomembne odločitve. Takrat se je bilo mamljivo vprašati, kako bi bila vlada učinkovita šele, če ne bi imela omejenih pooblastil? Ali pa je bila učinkovita prav zaradi tega, ker je bila omejena. Kdo bi vedel. Na pomembne evropske sestanke je odhajal predsednik vlade v odhodu. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je odšel predsednik vlade v odhodu po volitvah v bolnišnico. Nadomestil ga je ”najverjetnejši mandatar”, kar je še bolj nenavaden izraz kot ”predsednik vlade v odhodu”. A najverjetnejši mandatar je začel upravljati državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil in če mu je ne bi zagodli v parlamentu, bi sploh ne iskal koalicije, tako se je zagnal. Pa saj je bil tudi parlament noro učinkovit. Intervencijski zakon je sprejel brez koalicij in opozicij – celo brez partizanov in belogardistov in to potem, ko je parlament dobil predsednika, ki se je zadnji trenutek spomnil, da bi to lahko postal. In je res postal.
Ko si je najverjetnejši mandatar opomogel od šoka, in ker je premier v odhodu še vedno v bolnišnici, je začel najverjetnejši ponovno voditi državo. S policisti se je kot z dobavitelji paradižnikov dogovoril, da naj ne začnejo zbirati podpisov. Zlobni jeziki sicer trdijo, da policistom podpisovanje tako ali tako ne gre od rok … Vendar ne gre spregledati, da je najverjetnejši mandatar naredil veliko dobrega, še preden je postal verjetni mandatar, še preden je postal mandatar in še preden ima koalicijo. Kaj bi šele bilo, če bi mu uspelo sestaviti vlado.
Ob vsem tem veselem decembru smo ugotovili, da vlade pravzaprav ne potrebujemo. Hočemo povedati: ko smo jo imeli, smo zaradi podobne vsebine, ki jo zdaj prinaša intervencijski zakon, šli na referendum. V brezvladju pa smo šli samo na malico. Ko smo se po pol ure vrnili, je bil intervencijski zakon pod streho, plače pa zamrznjene kot polenovka na ledu.
Ampak ob vsej tej zabavi ne moremo mimo nečesa, kar imenujmo ”belgijski sindrom”! Reveži so v brezvladju podrli vse rekorde, država pa ni propadla. Nekaj mesecev so protestirali, potem pa sprevideli, da se da živeti tudi brez vlade. Ali zgolj z vlado v odhodu. Ali mogoče celo z najverjetnejšo vlado. Pa so se ljudje pomirili in zdi se, da so zdaj, ko so Belgijci vlado dobili, spet običajno nesrečni, zagrenjeni in skregani.
Na vprašanje, ali vlado potrebujemo, je nerodno ugotoviti nikalno, ker s tem zanikamo temeljne principe demokracije. Razmišljujočega pa zlahka zanese v razmišljanje o strokovnih, tehničnih vladah, ki bi jim bilo upravljanje z državo služba kot vsaka druga, ne pa poslanstvo, kot je upravljanje z državo slovenskim političnim elitam. In resnično se je razmišljanje o tehnični vladi pojavilo tudi v Sloveniji. Ne nazadnje je Italija lep primer izhoda iz politične blokade s pomočjo tehnične vlade. Nerodno pri vsem je le, da so v Sloveniji idejo o tehnični vladi ustvarili politiki. To pa je podobno verodostojno, kot če bi mleko predlagalo kravi, naj pomolze sir.
Iz povedanega sledi: daleč najučinkovitejša koalicija bi bila, če bi državo vodila nekaj časa predsednik vlade v odhodu, nekaj časa pa najverjetnejši mandatar. Parlament, v katerem še ne bi bilo izoblikovane koalicije in opozicije, bi vsak teden izvolil drugega predsednika parlamenta. Takoj, ko bi bil izvoljen, bi moral obljubiti, da bo odstopil, ko ga bodo za to prosili. Predsednik države ne bi smel sklicati posvetovanj o novem mandatarju, ker ena izmed strank ne bi smela določiti predsednika svoje poslanske skupine. Takšna, recimo temu ”ohlapna” demokracija se je v zadnjih dveh mesecih izkazala za izjemno učinkovito in kdo ve – morebiti je to tisti razvojni preboj, ki ga potrebujemo, da končno že preživimo »Pestnerjev« sindrom in po tridesetih letih skočimo na ta nemško-francoski vlak. Če ne na tega, pa vsaj pod tistega, ki pelje v Borovnico.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov