Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Prazniki so, zato samo nekaj veselega in kratkega, da gre lažje po grlu. Nekaj zadnjih tednov, celo mesecev namreč sledimo zanimivemu fenomenu. Vlada, ki je ni, je najučinkovitejša slovenska vlada. Ali če hočete drugače: brez oblasti je država bolj učinkovita, kot je z oblastjo.
Gre pa tako. Že zadnje dni starega sklica je bil parlament noro aktiven. Dan ali dva pred razpustitvijo je sprejel večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata. Nato so se slikali in poslovili, pa vse do volitev še pridno hodili na seje – vlada, ki je imela le omejena pooblastila, pa je sprejela pomembne odločitve. Takrat se je bilo mamljivo vprašati, kako bi bila vlada učinkovita šele, če ne bi imela omejenih pooblastil? Ali pa je bila učinkovita prav zaradi tega, ker je bila omejena. Kdo bi vedel. Na pomembne evropske sestanke je odhajal predsednik vlade v odhodu. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je odšel predsednik vlade v odhodu po volitvah v bolnišnico. Nadomestil ga je ”najverjetnejši mandatar”, kar je še bolj nenavaden izraz kot ”predsednik vlade v odhodu”. A najverjetnejši mandatar je začel upravljati državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil in če mu je ne bi zagodli v parlamentu, bi sploh ne iskal koalicije, tako se je zagnal. Pa saj je bil tudi parlament noro učinkovit. Intervencijski zakon je sprejel brez koalicij in opozicij – celo brez partizanov in belogardistov in to potem, ko je parlament dobil predsednika, ki se je zadnji trenutek spomnil, da bi to lahko postal. In je res postal.
Ko si je najverjetnejši mandatar opomogel od šoka, in ker je premier v odhodu še vedno v bolnišnici, je začel najverjetnejši ponovno voditi državo. S policisti se je kot z dobavitelji paradižnikov dogovoril, da naj ne začnejo zbirati podpisov. Zlobni jeziki sicer trdijo, da policistom podpisovanje tako ali tako ne gre od rok … Vendar ne gre spregledati, da je najverjetnejši mandatar naredil veliko dobrega, še preden je postal verjetni mandatar, še preden je postal mandatar in še preden ima koalicijo. Kaj bi šele bilo, če bi mu uspelo sestaviti vlado.
Ob vsem tem veselem decembru smo ugotovili, da vlade pravzaprav ne potrebujemo. Hočemo povedati: ko smo jo imeli, smo zaradi podobne vsebine, ki jo zdaj prinaša intervencijski zakon, šli na referendum. V brezvladju pa smo šli samo na malico. Ko smo se po pol ure vrnili, je bil intervencijski zakon pod streho, plače pa zamrznjene kot polenovka na ledu.
Ampak ob vsej tej zabavi ne moremo mimo nečesa, kar imenujmo ”belgijski sindrom”! Reveži so v brezvladju podrli vse rekorde, država pa ni propadla. Nekaj mesecev so protestirali, potem pa sprevideli, da se da živeti tudi brez vlade. Ali zgolj z vlado v odhodu. Ali mogoče celo z najverjetnejšo vlado. Pa so se ljudje pomirili in zdi se, da so zdaj, ko so Belgijci vlado dobili, spet običajno nesrečni, zagrenjeni in skregani.
Na vprašanje, ali vlado potrebujemo, je nerodno ugotoviti nikalno, ker s tem zanikamo temeljne principe demokracije. Razmišljujočega pa zlahka zanese v razmišljanje o strokovnih, tehničnih vladah, ki bi jim bilo upravljanje z državo služba kot vsaka druga, ne pa poslanstvo, kot je upravljanje z državo slovenskim političnim elitam. In resnično se je razmišljanje o tehnični vladi pojavilo tudi v Sloveniji. Ne nazadnje je Italija lep primer izhoda iz politične blokade s pomočjo tehnične vlade. Nerodno pri vsem je le, da so v Sloveniji idejo o tehnični vladi ustvarili politiki. To pa je podobno verodostojno, kot če bi mleko predlagalo kravi, naj pomolze sir.
Iz povedanega sledi: daleč najučinkovitejša koalicija bi bila, če bi državo vodila nekaj časa predsednik vlade v odhodu, nekaj časa pa najverjetnejši mandatar. Parlament, v katerem še ne bi bilo izoblikovane koalicije in opozicije, bi vsak teden izvolil drugega predsednika parlamenta. Takoj, ko bi bil izvoljen, bi moral obljubiti, da bo odstopil, ko ga bodo za to prosili. Predsednik države ne bi smel sklicati posvetovanj o novem mandatarju, ker ena izmed strank ne bi smela določiti predsednika svoje poslanske skupine. Takšna, recimo temu ”ohlapna” demokracija se je v zadnjih dveh mesecih izkazala za izjemno učinkovito in kdo ve – morebiti je to tisti razvojni preboj, ki ga potrebujemo, da končno že preživimo »Pestnerjev« sindrom in po tridesetih letih skočimo na ta nemško-francoski vlak. Če ne na tega, pa vsaj pod tistega, ki pelje v Borovnico.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Prazniki so, zato samo nekaj veselega in kratkega, da gre lažje po grlu. Nekaj zadnjih tednov, celo mesecev namreč sledimo zanimivemu fenomenu. Vlada, ki je ni, je najučinkovitejša slovenska vlada. Ali če hočete drugače: brez oblasti je država bolj učinkovita, kot je z oblastjo.
Gre pa tako. Že zadnje dni starega sklica je bil parlament noro aktiven. Dan ali dva pred razpustitvijo je sprejel večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata. Nato so se slikali in poslovili, pa vse do volitev še pridno hodili na seje – vlada, ki je imela le omejena pooblastila, pa je sprejela pomembne odločitve. Takrat se je bilo mamljivo vprašati, kako bi bila vlada učinkovita šele, če ne bi imela omejenih pooblastil? Ali pa je bila učinkovita prav zaradi tega, ker je bila omejena. Kdo bi vedel. Na pomembne evropske sestanke je odhajal predsednik vlade v odhodu. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je odšel predsednik vlade v odhodu po volitvah v bolnišnico. Nadomestil ga je ”najverjetnejši mandatar”, kar je še bolj nenavaden izraz kot ”predsednik vlade v odhodu”. A najverjetnejši mandatar je začel upravljati državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil in če mu je ne bi zagodli v parlamentu, bi sploh ne iskal koalicije, tako se je zagnal. Pa saj je bil tudi parlament noro učinkovit. Intervencijski zakon je sprejel brez koalicij in opozicij – celo brez partizanov in belogardistov in to potem, ko je parlament dobil predsednika, ki se je zadnji trenutek spomnil, da bi to lahko postal. In je res postal.
Ko si je najverjetnejši mandatar opomogel od šoka, in ker je premier v odhodu še vedno v bolnišnici, je začel najverjetnejši ponovno voditi državo. S policisti se je kot z dobavitelji paradižnikov dogovoril, da naj ne začnejo zbirati podpisov. Zlobni jeziki sicer trdijo, da policistom podpisovanje tako ali tako ne gre od rok … Vendar ne gre spregledati, da je najverjetnejši mandatar naredil veliko dobrega, še preden je postal verjetni mandatar, še preden je postal mandatar in še preden ima koalicijo. Kaj bi šele bilo, če bi mu uspelo sestaviti vlado.
Ob vsem tem veselem decembru smo ugotovili, da vlade pravzaprav ne potrebujemo. Hočemo povedati: ko smo jo imeli, smo zaradi podobne vsebine, ki jo zdaj prinaša intervencijski zakon, šli na referendum. V brezvladju pa smo šli samo na malico. Ko smo se po pol ure vrnili, je bil intervencijski zakon pod streho, plače pa zamrznjene kot polenovka na ledu.
Ampak ob vsej tej zabavi ne moremo mimo nečesa, kar imenujmo ”belgijski sindrom”! Reveži so v brezvladju podrli vse rekorde, država pa ni propadla. Nekaj mesecev so protestirali, potem pa sprevideli, da se da živeti tudi brez vlade. Ali zgolj z vlado v odhodu. Ali mogoče celo z najverjetnejšo vlado. Pa so se ljudje pomirili in zdi se, da so zdaj, ko so Belgijci vlado dobili, spet običajno nesrečni, zagrenjeni in skregani.
Na vprašanje, ali vlado potrebujemo, je nerodno ugotoviti nikalno, ker s tem zanikamo temeljne principe demokracije. Razmišljujočega pa zlahka zanese v razmišljanje o strokovnih, tehničnih vladah, ki bi jim bilo upravljanje z državo služba kot vsaka druga, ne pa poslanstvo, kot je upravljanje z državo slovenskim političnim elitam. In resnično se je razmišljanje o tehnični vladi pojavilo tudi v Sloveniji. Ne nazadnje je Italija lep primer izhoda iz politične blokade s pomočjo tehnične vlade. Nerodno pri vsem je le, da so v Sloveniji idejo o tehnični vladi ustvarili politiki. To pa je podobno verodostojno, kot če bi mleko predlagalo kravi, naj pomolze sir.
Iz povedanega sledi: daleč najučinkovitejša koalicija bi bila, če bi državo vodila nekaj časa predsednik vlade v odhodu, nekaj časa pa najverjetnejši mandatar. Parlament, v katerem še ne bi bilo izoblikovane koalicije in opozicije, bi vsak teden izvolil drugega predsednika parlamenta. Takoj, ko bi bil izvoljen, bi moral obljubiti, da bo odstopil, ko ga bodo za to prosili. Predsednik države ne bi smel sklicati posvetovanj o novem mandatarju, ker ena izmed strank ne bi smela določiti predsednika svoje poslanske skupine. Takšna, recimo temu ”ohlapna” demokracija se je v zadnjih dveh mesecih izkazala za izjemno učinkovito in kdo ve – morebiti je to tisti razvojni preboj, ki ga potrebujemo, da končno že preživimo »Pestnerjev« sindrom in po tridesetih letih skočimo na ta nemško-francoski vlak. Če ne na tega, pa vsaj pod tistega, ki pelje v Borovnico.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Neveljaven email naslov