Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov