Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov