Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov