Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov