Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov