Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes bomo razkrili nič več in nič manj kot poglavitni razlog vseh križev in težav, vse velike tragedije, ki se je zgrnila nad ubogo slovensko meso. Najprej pa na e-portal Prostor.
Preden ga je informacijska pooblaščenka zaprla, je s 16 milijoni obiskov prehitel tudi rekordne strani, ki imajo v internetnem naslovu čudežni koren sex.
Velika masturbacija radovednosti je potešila tisočletje trajajočo slovensko obsedenost: “Kaj ima sosed in koliko je vredno?”
Nasprotniki pooblaščenkine zapore oziroma zagovorniki bizarne odločitve, da so starost, ime in priimek ter vrednost nepremičnine javni podatki, imajo v nečem prav; po tem velikem razkritju, ko na Slovenskem končno vsi vemo vse o vseh, se bo obisk spletne strani stabiliziral. Žal pa ni nobenega vzroka več, da bi se kot družba razvijali, saj je konec radovednosti ubil tekmovalnost.
A preveč preprosto bi bilo odpraviti strahotno napako, ki si jo je privoščila geodetska uprava, v okviru obrekovanja. Razkritje vrednosti slovenskih nepremičnin namreč ni uredilo trga nepremičnin, kot so pričakovali snovalci spletnega portala…
Kajti za slovenski nepremičninski trg ne veljajo tržne zakonitosti, temveč, sledeč teoriji kaosa, nanj vplivajo iracionalni oziroma nelinearni procesi, ki bodo na koncu pripeljali do terminalne krize slovenske družbe.
Pri tem kriz, ki so jih sprožili iracionalni svetovni nepremičninski trgi, ne smemo enačiti s slovensko nepremičninsko krizo. Medtem ko je svetovni nepremičninski trg le sprožil globalno ekonomsko in socialno krizo, je slovenski načel samo jedro slovenske duše. Kako je to mogoče?
Gremo h konkretnemu. Jedro vse tragedije je ljubljanski nepremičninski trg, ki bo to državo v bližnji bodočnosti oropal tako suverenosti kot preostalega ugleda. Portal Prostor nam je lepo pokazal nekaj zanimivih podatkov.
Deset let stara hiša na slovenskem vzhodu, v idiličnem vaškem okolju, udobno opremljena in kakovostno zgrajena, s 300 kvadratnimi metri bivanjske površine, je vredna prav toliko kot deset let staro enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani.
In če hočete še bizarnejši podatek: za pol milijona evrov dobiš lepo štirisobno stanovanje v središču Ljubljane, v Mariboru pa za pol milijona evrov dobiš letališče.
Masturbiranje ob portalu Prostor nam je ob potešitvi radovednosti pokazalo še nekaj; kar koli se zgodi s katero koli nepremičnino v Ljubljani, nosi zlata jajca.
Zaradi ljubljanskih nepremičnin ugledni novinarji delajo samomore, župani ne morejo postati premierji, mali kriminalci postajajo tajkuni, nepomembni uradniki se učijo korupcije, banke propadajo, gradbeni sistemi se rušijo, cerkve se rušijo, mošeje se gradijo, državljani v obupu vijejo roke … ves spekter slovenske blaznosti se po skrajni redukciji konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu.
In potem se zgodi zanimiva transformacija; objektivni problem, ki je ljubljanski nepremičninski trg, poganja subjektivni problem – obsedenost Slovencev s stanovanjem v Ljubljani. Če Ljubljana ne bi bila to, kar je, se pravi središče ekonomske, priskledniške, upravne, univerzitetne in kulturne moči, državljani ne bi hoteli v trumah živeti v tem mestu. Nepremičnine bi dosegale normalna razmerja v primeri s preostalimi deli Slovenije in kriza, ki jo porajajo prav groteskna tržna razmerja ljubljanskih nepremičnin, se ne bi nikoli začela.
V bistvu prestolnica, ki piha v svoj nepremičninski balon, ni nič novega. Prestolnice že tisočletja v svojem napuhu dvigujejo cene svojih smrdljivih lukenj, a konča se vedno in povsod tako s propadom prestolnice kot z zlomom nacije ali celo civilizacije.
Zokiji, Janezi, poslanci, publicisti, veleposlaniki, zdravniki, lepotice in zvodniki, čefurji in proračunski deskarji vseh vrst in oblik – ste, kar ste, ker je geodetska uprava vaša življenja na tistih 68 kvadratih ocenila za vrednejša od življenj nas drugih, ubogih provincialnih par.
Žal pa je človek duhovna premičnina in mu materialna nepremičnina ne more določiti vrednosti.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Neveljaven email naslov