Medtem ko doma neuspešno čakate, da vas bo kdo poskušal podkupiti, nekaj razmišljanj o slovenski izobraževalni stvarnosti. Saga o spričevalu poslanca Simčiča ima ob zabavni plati tudi zelo seriozno noto. Prvič v zgodovini slovenske politike se je namreč zgodilo, da bo morala politična stranka jasno ločiti belo od črnega, dobro od zla in da je na takšno skrajno načelnost tudi vezala svoj politični obstoj.
Do dneva današnjega so namreč slovenske politične stranke uporabljale dobro znano in na osamljenih gospodinjah preizkušeno metodo mehiških žajfnic. Teorija dramaturgije metodo pozna kot “cliffhanger”, se pravi, da poglavje konča junak , soočen s strašno dilemo, ki je konec neke zgodbe, hkrati pa tudi začetek in dramski nastavek za naslednje. To gledalca kot posledica vedno znova pripelje pred televizorje, volivca pa na volišče. Celotna slovenska politika temelji na takšnem dramskem toku in dovolj je le pogledati politične teme, s katerimi se ukvarja, in že lahko ugotovimo, da so že dvajset let enake dramatičnim vrhovom, ki najprej zagrozijo s kataklizmo, nato pa benigno potonejo v vsakdanjosti z možnostjo ponovnega izbruha.

In kako cinično, takšno konformistično prakso je po dvajsetih letih demokracije prvi prekinil prav DeSus. DeSus, ki so mu kritiki vsa leta očitali predvsem nenačelnost, se je ob zori svojega političnega propada ali preživetja odločil za skrajno načelno držo. To gre predsedniku Karlu Erjavcu in njegovi ekipi šteti v dobro. Gre pa tako.

Poslanec Simčič je kupil spričevalo o neobstoječi srednješolski izobrazbi. Vodstvo DeSusa pa trdi, da je poslanec Simič končal srednjo šolo po vseh pravilih. Gre za mnenje najširše javnosti proti prepričanju najožjega vodstva DeSusa. Rezultata te šarade sta lahko le dva in tu pridemo do poglavja o načelnosti. Torej, ali bo, če sodišče presodi, da je spričevalo ponarejeno, slovenska javnost imela DeSus kot stranko, njegove poslance in predsednika pa še posebej za popolne bedake, ali pa bodo imeli DeSus kot stranka, njegov predsednik in poslanci, če se izkaže, da je spričevalo pristno, za popolnega bedaka vso slovensko javnost.

Tako na nož ni šlo še nikoli in stranka stoji pred zmagoslavjem ali izginotjem iz slovenskega političnega prostora. Sposoben politik sicer nikoli ne dovoli, da bi bila njegova politična ideja, kaj šele politična praksa, postavljena pred strelski vod, načelen politik pa to počne ves čas. In Karel Erjavec se je izkazal za načelnega politika, ki bo toneč lahko dirigiral ladijskemu orkestru z visoko dvignjeno glavo.

Je pa vprašanje, ali je ponarejeno spričevalo resnično zadosten vzrok za to, da je politična skupina lahko odstranjena iz družbenega okolja. Politiki sami vztrajajo, da ni. Celo sam predsednik vlade je priskočil na pomoč s prilikami o Pučnikovi diplomi in diplomirancih kumrovškega političnega pranja možganov, pojavljajo pa se celo zanimive teorije, ki negirajo subordinacijo izobraževalnega sistema. Namreč, ali ni srednja šola nepomembna, če imaš univerzitetno izobrazbo? Po tej analogiji doktor znanosti ne potrebuje osnovne šole in tako naprej in tako nazaj. Vendar javni izobraževalni sistem temelji na postopnosti, vse odkar so ga razsvetljenci uvedli. Zanikanje izobraževalnega zaporedja nas kaj hitro iz svetle tradicije evropskega racionalizma privede do dokazovanja božanskega. Namreč, če Simčič ne potrebuje srednješolskega spričevala, ker ima fakulteto, nekdo pa ne potrebuje fakultetnega, ker ima doktorat, pridemo do obstoja višjega bitja, ki ne potrebuje ničesar, ker je Bog. Ki vse ve in v prostem času obiskuje gostinsko v Opatiji, ki je podružnica gostinske v Sarajevu.

To, kar protikorupcijski strokovnjaki imenujejo koncept verodostojnosti politike, se je v zgodbi o Simčičevem spričevalu končno reduciralo na bistvo samo. Ki je osnovno vprašanje o laži in resnici, s katerim ima slovenska politika težave že zadnjih dvajset let. A do danes so bila vprašanja laži in resnice prezapletena in preveč zmanipulirana, da bi lahko vplivala na zemljevid slovenske politične realnosti. Laž ali resnica o drugi svetovni vojni in dogajanjih po njej, laž in resnica o kupovanju orožja med osamosvojitveno vojno, o patriah, o udobomafijski mreži … vsa ta vprašanja so prepogosto interpretirana in politično preobremenjena, da bi dala enoznačni odgovor na osnovno vprašanje človeške morale, ki je edini možen – ali je nekaj laž ali je nekaj res? Spričevalo Ivana Simčiča pa je dovolj preprosto, da bo še za naših življenj postalo jasen izkaz. Jasen izkaz o lumpenproletarski teoriji, ki trdi, da so vsi