Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.

Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.

Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.

Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.

Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.

In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”

Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.

Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.

Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.

Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.