Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

20.03.2012


Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.

Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.

Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.

Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.

Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.

In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!

Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.

Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.

Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.

Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

20.03.2012


Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.

Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.

Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.

Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.

Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.

In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!

Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.

Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.

Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.

Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.


31.03.2015

Malo manjši brat

Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!


24.03.2015

Slovenska skrivna omrežja

V zapisih iz močvirja Marko Radmilovič tokrat razkriva, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Pa brez zamere!


17.03.2015

Planica, snežna kraljica

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.


17.03.2015

Planica, snežna kraljica

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.


17.03.2015

Planica, snežna kraljica

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.


10.03.2015

Nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji

Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.


10.03.2015

Nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji

Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.


03.03.2015

Naši mali sončki

Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!


24.02.2015

Železna cesta 2015

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


17.02.2015

Televizijske zvezde

Glosa Marka Radmiloviča


10.02.2015

Vremenska napoved

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.02.2015

Licenca za modrece

Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.


27.01.2015

Rock’n’roll na račun hiše

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


20.01.2015

Vojna peticij

Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.


13.01.2015

Nikoli ne zmaga pisec, ker vedno zmagajo bojevniki

Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?


06.01.2015

Sindrom 2. januarja

Glosa Marka Radmiloviča


30.12.2014

Silvestrska filmska kritika

Glosa Marka Radmiloviča


16.12.2014

"Bio jabolka" in deklaracija o alergenih

Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.


09.12.2014

Podprti in priljubljeni

Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...


02.12.2014

Črni petek

Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.


Stran 22 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov