V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.

Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?

Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.

In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.

Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna  družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.

Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.

Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”

Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.

Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.

S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.

Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.

Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.

Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”

Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.

In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.

Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.