Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov