Poslušate vaš priljubljeni radijski program, ki se ponaša z nazivom »trusted brand« – to pa pomeni “blagovna znamka, vredna zaupanja”.

A tudi Nova Ljubljanska banka je “blagovna znamka, vredna zaupanja”, tako da vam predlagamo: ne verjemite in ne zaupajte ničemur, kar boste slišali v naslednjih nekaj minutah.

Te dni doživljamo nov odmeven sodni proces proti tajkunom. In ker smo zatajili med rojstvom tega zanimivega družbenega fenomena, bodimo zraven vsaj med pogrebom.

Osnovni vprašanji tajkunstva ostajata še vedno brez odgovora. To sta vprašanji: kako je mogoče, da deset ljudi spravi na kolena celotno državo, in: ali gre za posebno mogočne ljudi ali pa za posebno šibko državo.

Od začetka. Če sestavimo popis ljudi, ki so spravili na kolena poosamosvojitveno Slovenijo, pridemo do števila deset. Trije gradbeniki, varilec piva, prodajalec pripomočkov za vrt in dom, kralj rumenega tiska, duhovnik in človek, ki se je odpovedal naftnim derivatom. Dva pa sta anonimna bančnika.

In še naprej. Nihče do dneva današnjega ni seštel vsote slabih kreditov, nasedlih investicij, dokapitalizacij in preostalih tragičnih finančnih instrumentov, nastalih kot posledica menedžerskih prevzemov. Je pa nekaj značilno. Še pred nekaj leti so v upravah bank trdili, da kreditiranje menedžerskih prevzemov predstavlja zanemarljiv odstotek poslovanja, danes pa priznavajo, da je slovenski bančni sektor propadel predvsem zaradi tajkunskih zgodb. Morda se zdi »propadel« močna beseda, a samo v letu 2011 so slovenske banke pridelale po milijon evrov izgube vsak dan v letu.

Povedano drugače: če ti milijoni evrov ne bi izginili iz bank, proračuna in davkoplačevalskega denarja, bi bila danes Slovenija cvetoča država, ki se ji ne bi niti sanjalo, da tam zunaj divja nekakšna gospodarska kriza.

Ampak to so znana dejstva, zapodimo se med težavnejša vprašanja. Najprej si poglejmo psihološki profil povprečnega tajkuna. Tu pa se že skriva prvo presenečenje. Z izjemo ali dvema tajkuni niso etablirani predstavniki gospodarsko-politične elite. Ne. V glavnem gre za loleke z ulice, za uradnike, ambiciozne politikante, vodje proizvodnje in podobno. V nasprotju s pričakovanji se ni tajkuniziral vladajoči sloj, to je prepustil podrepnikom. Ali je šlo za naključje ali manever, ne bomo zvedeli nikoli. A »strički iz ozadja« so zagotovo bolj relevantni v tajkunskem kot v političnem kontekstu.

Potrebno pa se je tudi vprašati, kako so to lahko počeli vsem na očeh? Pri tem ne mislimo na regulativne instrumente in pravosodje, saj so zatajili. Ker sta bili regulativa in pravosodje izumljena zato, da zatajita. Pri »vsem na očeh« mislimo na vse nas. Na najširšo javnost, ki je pet let nazaj sicer nergala ob nejasnih poročilih o tem, kaj se dogaja z Merkurjem, Mercatorjem, Istra benzom, Delom Revijami, mariborsko nadškofijo, bankami in celotnimi gradbenim sektorjem. Nergala, a ničesar naredila.

Saj se menedžerski prevzemi niso dogajali v megli in informacijski blokadi, o vsem smo bili korektno obveščeni. In niso se dogajali pred desetletji, temveč pred ušivimi petimi leti; tako se lahko spomnimo celo barve kravat, ki so jih tajkuni nosili v večernih poročilih … In medtem ko danes protestiramo in glasujemo na referendumih za vsako malenkost, smo tajkunske prevzeme z malomeščanskim negodovanjem spremljali iz najboljših sedežev. Prav to impotentnost vseh Slovencev med tajkunskim cunamijem je potrebno razložiti in to s pomočjo cenjene vede, ki se ji reče mitologija.

V rajnki Jugoslaviji, tako zelo naklonjeni mitološki razlagi zgodovine in bivanja nasploh, je veljal mit, da je Slovenec delaven, pošten in sposoben. Mit kot izkrivljena razlaga družbene realnosti pa je lepljiv kot med. Tako smo v pol stoletja Jugoslavije Slovenci začeli sami verjeti o sebi, da smo delavni, pošteni in sposobni.

Tajkuni so se lahko na Slovenskem zaredili le zato, ker smo vsi prebivalci Slovenije trdno verjeli, da se ne morejo.
Ko smo ugotovili, da so tudi med nami barabe, je bilo že prepozno. Mit o Slovencu se danes valja v blatu, sodišča razpisujejo razprave, javnost pa je razburjena in ogorčena. A javnost je pač večino časa razburjena in ogorčena, ker se je tako navadila. Se pa ne razburi in ni ogorčena, ko ji iz Nove Ljubljanske banke z oglasom sporočijo, da je »trusted brand« že zadnjih šest let. Če malo preračunamo in poenostavimo, ugotovimo, da so v NLB postali zaupanja vredna blagovna znamka tistega dne, ko so odobrili prvi tajkunski kredit.

Cinično lahko upamo, da smo se vsi skupaj iz tajkunske zgodbe česa naučili. In medtem ko smo se mi učili, so nekateri blazno zaslužili. Kajti z denarjem je tako kot z energijo. Ne nastane iz nič in ne izgine v nič.