Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov