Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Neveljaven email naslov