Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov