Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa
Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.
Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.
Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.
Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?
Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.
Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.
In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?
Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.
Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.
Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.
Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa
Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.
Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.
Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.
Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?
Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.
Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.
In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?
Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.
Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.
Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.
Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov