Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Železna cesta 2015

24.02.2015


Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa

Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.

Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.

Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.

Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?

Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.

Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.

In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?

Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.

Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.

Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.

Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Železna cesta 2015

24.02.2015


Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa

Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.

Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.

Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.

Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?

Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.

Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.

In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?

Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.

Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.

Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.

Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.


09.09.2014

Polit-komisarka

O tem, zakaj je 501 milijonu Evropejcev vseeno za to, koga predlaga Slovenija.


02.09.2014

Trojček? Na podeželju samo spolna praksa...

Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.


02.09.2014

Trojček? Na podeželju samo spolna praksa...

Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.


22.07.2014

Daleč od oči, daleč od srca!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


15.07.2014

MC Cerar

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.07.2014

Kaj je padlo na Ruše...

Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.


01.07.2014

V četrtek dvojne pike za upokojence

Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.


24.06.2014

Veliki presejalni program

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


17.06.2014

Romanje na Dob

Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.


10.06.2014

Fantom iz ... Kongresnega trga

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.06.2014

Mreža na terenu

Nadaljujemo z rednimi pripravami na izredne volitve.


27.05.2014

Četrtina kolača

Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja.


20.05.2014

Smučarska središča

Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.


13.05.2014

Demokratične velike maše med počitnicami

Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?


06.05.2014

Svetohlinska dejstva o ukrajinski krizi

Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.


29.04.2014

Razpad in ostale zgodbe

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.04.2014

Globoko zemeljske teme

Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.


15.04.2014

O varčevanju: Čiki in pir!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.04.2014

Šolarji v uniformah

Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.


01.04.2014

Pritisni me nežno

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


Stran 24 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov