Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa
Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.
Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.
Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.
Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?
Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.
Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.
In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?
Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.
Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.
Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.
Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa
Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.
Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.
Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.
Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?
Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.
Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.
In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?
Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.
Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.
Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.
Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov