Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa
Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.
Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.
Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.
Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?
Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.
Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.
In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?
Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.
Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.
Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.
Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja, tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa
Na drugem programu Radia Slovenija moramo nujno začeti poglobljeno analizo o drugem železniškem tiru. Tistem od Divače do Kopra. Večno drugi se nam pokaže v vsej svoji veličini prav pri tem velikem infrastrukturnem podjetju. Toda, da bi videli vso kolosalno bedo naše države, se moramo vsaj za nekaj kratkih trenutkov potopiti v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko so pri nas gradili Južno železnico.
Velikan tistega podjetja in poznejši generalni inšpektor vseh cesarskih železnic je bil inženir Karl Ghega; pred veličino tega človeka je desetina zadnjih slovenskih prometnih ministrov, ki so intenzivno gradili drugi tir, videti kot četica prvošolčkov.
Predvsem je treba poudariti nekaj tehnično-zgodovinskih dejstev. Graditelji Južne železnice so sredi devetnajstega stoletja premagali izjemne gradbene izzive, kot so proga čez Semmering, pesniški viadukt, dolina Save od Zidanega mosta in končno še ljubljansko Barje z nasipom in viaduktom pri Verdu. Na progi so bili tako predori kot rekordni viadukt pri Pesnici s 46 oboki in 649 metri. Na tako zgrajeno progo so položili tire, skoraj enake današnjim.
Danes, po stošestinšestdesetih letih od prihoda prvega vlaka v Ljubljano, pa imamo strahotne debate o graditvi 27 kilometrov proge. Sicer je ta resnično futuristična, z več kot 20 kilometri tunelov, a v primerjavi z Južno železnico in zavedajoč se napredka tehnologije gre pri drugem tiru kljub vsemu za veliko manjši infrastrukturni projekt. Torej, česa ne znamo danes, kar so znali pred več kot stoletjem in pol?
Najprej denar. Vlada je zabičala deležnikom, da ne sme biti nobenih dejavnosti v zvezi z drugim tirom, dokler ne bo podpisano javno-zasebno partnerstvo. Bivši minister Damijan in številni ugledni ekonomisti zatrjujejo, da takšnega partnerstva ne more biti, ker zasebnega kapitala železniška infrastruktura ne zanima, ker se vlaganje v železniško infrastrukturo ne povrne, oziroma se vrača prepočasi … Če še za malenkost skočimo v preteklost do cesarskih železnic: prve železnice v rajnkem cesarstvu je gradil zasebni kapital in šele z Južno in Severno železnico so se zganili tudi cesarski uradi.
Vendar nas danes najbolj zanima, kako bomo šli po železniški denar. Predvsem je pomembno, da denarja nimamo. Če vsaj bežno preletimo finančno konstrukcijo, opazimo, da država velik del denarja pričakuje od Evrope, ostalo pa od zasebnega kapitala.
In potem se seveda postavi bistveno vprašanje: “Kje je tu partnerstvo?” Če Evropa in zasebniki dajo denar, kaj damo mi? Koncesijo da, vendar bi po izračunih do dne, ko bi se investitorju naložba povrnila, že izumili tudi transport na magnetni blazini, tako da vlaki ne bi bili več potrebni. Bistveno je tako vprašanje, kaj vlada obljubi potencialnim investitorjem?
Teoretiki zarote govorijo o prodaji Luki Koper, realisti o koncesiji na še neizgrajenem pomolu. Po osnovni analizi, ki jo podajajo ekonomisti, se graditev tira ne splača niti holdingom, kot sta združena Luka in Železnice, niti eksotičnim investitorjem onkraj oceanov.
Edini gospodarski subjekt, ki se mu splača graditi drugi tir, je slovenska država; ta se lahko ugodneje zadolžuje, praviloma pričakuje nižje kapitalske donose, ob tem pa pri graditvi drugega tira sledi širšim družbenim koristim, kot so recimo okoljske.
Ampak, država, ki se ji graditev edini splača, nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa nimajo interesa. Tako bo to javno-zasebno partnerstvo med partnerjem z interesom in brez denarja ter partnerjem z denarjem in brez interesa resnično češnja na torti slovenskih infrastrukturnih akrobacij. In po odločitvi vlade, po kateri brez takšnega partnerstva ne more biti graditve, se te dni zgodba o drugem tiru tudi formalno končuje.
Kar pa je dobro. Ko je leta 1849 pripeljal v Ljubljano vlak, so ga pričakali Prešernovi verzi. Bog ve, kaj bi pričakalo lokomotivo na peronu v Kopru, ko bi se prek kraškega roba po drugem tiru spustila proti Kopru. Za pesnika nismo prepričani, Modrijani pa zagotovo.
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Neveljaven email naslov