Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!
Dajmo malo medijsko pritisniti tako na oboževalce skupine Pepel in kri pred parlamentom kot tudi na oboževalce skupine Hazard v parlamentu. Poglejmo si homoseksualce, ki imajo radi otroke.
Najprej in na začetku: jasno, da so otroci naše največje bogastvo, da so naši srčki in sončki in vse to. Kar pa ne spremeni dejstva, da so številni novodobni starši utrgani, kot le kaj. Ko človek prebira imena otrok, rojenih v zadnjem desetletju ali dveh, ga prime, da bi te otroke takoj dal v posvojitev prvemu homoseksualcu, ki bi prišel mimo. Ne moda, temveč histerija dveh priimkov in dveh imen, ki so po navadi enozložne kombinacije med medmeti in imeni pralnih praškov, so za duševno zdravje razvijajočega se otroka prav takšen stres kot mladost, preživeta v bližini dveh penisov ali štirih parov dojk.
Ampak toliko le za uvod.
V resnem delu oddaje se poskusimo najprej prešteti. In omejimo se predvsem na otroke; ker menda so se nasprotniki vsakokratnih sprememb pri definiciji družine sprijaznili celo s tem, da se bodo lahko homoseksualni pari poročali – le s posvojitvijo otrok naj se ne igrajo. Torej, koliko nedolžnih otrok je v nevarnosti, da jih bo morebiti posvojil homoseksualni par?
Vsak izmed nas pozna kakšnega homoseksualca, a redki med nami so doživeli, da je homoseksualna oseba o svoji homoseksualnosti povsem odkrita. Istospolnost je pri nas še zmeraj vsaj delno stigmatizirana, odjeki sodobnosti pa so predvsem medijska poročila iz Ljubljane oziroma še katerega večjih urbanih središč. Istospolna svoboda na Slovenskem je slikana izrazito Ljubljanocentrično, kjer večina homoseksualnih aktivistov in organizacij tudi deluje. Medtem pa si upamo – resda nekoliko prek palca – zatrditi, da je slovensko podeželje če že ne homofobno, pa vsaj primerno nevedno.
In če še naprej grobo poenostavimo, sta sprejetost in zavedanje homoseksualnosti pri nas na stopnji, ki so jo razvite zahodne demokracije dosegle že pred leti, da ne govorimo o liberalnih mestih, kjer so s stigmo opravili pred desetletji. In tudi znotraj teh liberalnih okolij je posvojitev otroka, ki bi jo opravil homoseksualni par, prej izjema kot pravilo.
V liberalni angleški družbi je bila lani le ena od dvajsetih posvojitev tista v ali moško, ali žensko istospolno zvezo. Ker smo v Sloveniji lani imeli 42 vseh posvojitev, pomeni, da bi po merilih izjemno liberalne angleške kulture prišla dva otroka v neposredno nevarnost, da ju posvoji istospolni par.
Se pravi, da se naši silni protesti za dobro in zaščito otrok sučejo okoli dveh malčkov … Okoli dveh otrok se prepira politika, na fronti so levičarji in farji, babice in dedki, homoseksualci in lezbijke, novinarji in intelektualci …
Istočasno pa 55 000 otrok v Sloveniji živi pod pragom revščine. Medtem, ko se vsa država gre križarsko vojno zaradi dveh imaginarnih malčkov, ki bi mogoče lahko kdaj v prihodnosti doživela pekel homoseksualne družine, se za 55 000 otrok, ki tukaj in zdaj živijo v revščini, zavzema le nekaj don Kihotov, kot je naša Jana Vidic in sotrudniki pri Botrstvu. Za te otroke ni nobenih izrednih sej, niti ni dneva ljubezni, niti ni sprejetja zakona po hitrem postopku. In če torej tematiko prenesemo prek enačaja: homoseksualec je dvema otrokoma še vedno večja nevarnost, kot je revščina petinpetdeset tisočim. Najbrž se je za dva veliko lažje boriti, kot se je za petinpetdeset tisoč njih. Da bo šel absurd do konca: ta dva imaginarna malčka bosta nekoč v prihodnosti doživela milost modrosti ustavnega sodišča, za petinpetdeset tisoč revnih pa se ustavno sodišče seveda ne bo sestalo …
In če smo že pri moralki; kar nekaj slovenskih otrok, ki jih nasilni in pijani očetje mlatijo za zajtrk, kosilo in večerjo, bi z veseljem podpisalo življenje pri dveh mamah, če že ne pri dveh prijaznejših očetih.
Pa še čisto na koncu današnjega pamfleta: zakaj nihče jasno ne pove, razen, ko gre seveda za nesrečo oziroma osirotelost, da je posvojitev otroka posledica neuspešnega heteroseksualnega odnosa! Ko homoseksualni par posvoji otroka, ga pravzaprav reši iz heteroseksualne katastrofe. Na tem mestu se s specialnimi enotami babic in dedkov ter z misijonarji za obrambo družine sicer strinjamo, da je klasična družina v krizi. Ampak še pred tem, da jo ogrožajo definicije v slovarju ali alternativne oblike človeških skupnosti, jo ogrožajo veliko bolj posvetne nevarnosti – kot sta recimo izostanek spoštovanja in zaupanja med družinskimi člani njegove družine.
Nikjer sicer ne piše, da homoseksualni partnerji ne morejo biti katastrofalni starši – je pa narava odlično uredila, da svojih starševskih zablod vsaj ne morejo reproducirati. Pri heteroseksualnih parih, kot priča zgodovina naše civilizacije, ki je v veliki meri tudi zgodovina zlorabe otrok, ji nadzor reprodukcije žal ni uspel.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!
Dajmo malo medijsko pritisniti tako na oboževalce skupine Pepel in kri pred parlamentom kot tudi na oboževalce skupine Hazard v parlamentu. Poglejmo si homoseksualce, ki imajo radi otroke.
Najprej in na začetku: jasno, da so otroci naše največje bogastvo, da so naši srčki in sončki in vse to. Kar pa ne spremeni dejstva, da so številni novodobni starši utrgani, kot le kaj. Ko človek prebira imena otrok, rojenih v zadnjem desetletju ali dveh, ga prime, da bi te otroke takoj dal v posvojitev prvemu homoseksualcu, ki bi prišel mimo. Ne moda, temveč histerija dveh priimkov in dveh imen, ki so po navadi enozložne kombinacije med medmeti in imeni pralnih praškov, so za duševno zdravje razvijajočega se otroka prav takšen stres kot mladost, preživeta v bližini dveh penisov ali štirih parov dojk.
Ampak toliko le za uvod.
V resnem delu oddaje se poskusimo najprej prešteti. In omejimo se predvsem na otroke; ker menda so se nasprotniki vsakokratnih sprememb pri definiciji družine sprijaznili celo s tem, da se bodo lahko homoseksualni pari poročali – le s posvojitvijo otrok naj se ne igrajo. Torej, koliko nedolžnih otrok je v nevarnosti, da jih bo morebiti posvojil homoseksualni par?
Vsak izmed nas pozna kakšnega homoseksualca, a redki med nami so doživeli, da je homoseksualna oseba o svoji homoseksualnosti povsem odkrita. Istospolnost je pri nas še zmeraj vsaj delno stigmatizirana, odjeki sodobnosti pa so predvsem medijska poročila iz Ljubljane oziroma še katerega večjih urbanih središč. Istospolna svoboda na Slovenskem je slikana izrazito Ljubljanocentrično, kjer večina homoseksualnih aktivistov in organizacij tudi deluje. Medtem pa si upamo – resda nekoliko prek palca – zatrditi, da je slovensko podeželje če že ne homofobno, pa vsaj primerno nevedno.
In če še naprej grobo poenostavimo, sta sprejetost in zavedanje homoseksualnosti pri nas na stopnji, ki so jo razvite zahodne demokracije dosegle že pred leti, da ne govorimo o liberalnih mestih, kjer so s stigmo opravili pred desetletji. In tudi znotraj teh liberalnih okolij je posvojitev otroka, ki bi jo opravil homoseksualni par, prej izjema kot pravilo.
V liberalni angleški družbi je bila lani le ena od dvajsetih posvojitev tista v ali moško, ali žensko istospolno zvezo. Ker smo v Sloveniji lani imeli 42 vseh posvojitev, pomeni, da bi po merilih izjemno liberalne angleške kulture prišla dva otroka v neposredno nevarnost, da ju posvoji istospolni par.
Se pravi, da se naši silni protesti za dobro in zaščito otrok sučejo okoli dveh malčkov … Okoli dveh otrok se prepira politika, na fronti so levičarji in farji, babice in dedki, homoseksualci in lezbijke, novinarji in intelektualci …
Istočasno pa 55 000 otrok v Sloveniji živi pod pragom revščine. Medtem, ko se vsa država gre križarsko vojno zaradi dveh imaginarnih malčkov, ki bi mogoče lahko kdaj v prihodnosti doživela pekel homoseksualne družine, se za 55 000 otrok, ki tukaj in zdaj živijo v revščini, zavzema le nekaj don Kihotov, kot je naša Jana Vidic in sotrudniki pri Botrstvu. Za te otroke ni nobenih izrednih sej, niti ni dneva ljubezni, niti ni sprejetja zakona po hitrem postopku. In če torej tematiko prenesemo prek enačaja: homoseksualec je dvema otrokoma še vedno večja nevarnost, kot je revščina petinpetdeset tisočim. Najbrž se je za dva veliko lažje boriti, kot se je za petinpetdeset tisoč njih. Da bo šel absurd do konca: ta dva imaginarna malčka bosta nekoč v prihodnosti doživela milost modrosti ustavnega sodišča, za petinpetdeset tisoč revnih pa se ustavno sodišče seveda ne bo sestalo …
In če smo že pri moralki; kar nekaj slovenskih otrok, ki jih nasilni in pijani očetje mlatijo za zajtrk, kosilo in večerjo, bi z veseljem podpisalo življenje pri dveh mamah, če že ne pri dveh prijaznejših očetih.
Pa še čisto na koncu današnjega pamfleta: zakaj nihče jasno ne pove, razen, ko gre seveda za nesrečo oziroma osirotelost, da je posvojitev otroka posledica neuspešnega heteroseksualnega odnosa! Ko homoseksualni par posvoji otroka, ga pravzaprav reši iz heteroseksualne katastrofe. Na tem mestu se s specialnimi enotami babic in dedkov ter z misijonarji za obrambo družine sicer strinjamo, da je klasična družina v krizi. Ampak še pred tem, da jo ogrožajo definicije v slovarju ali alternativne oblike človeških skupnosti, jo ogrožajo veliko bolj posvetne nevarnosti – kot sta recimo izostanek spoštovanja in zaupanja med družinskimi člani njegove družine.
Nikjer sicer ne piše, da homoseksualni partnerji ne morejo biti katastrofalni starši – je pa narava odlično uredila, da svojih starševskih zablod vsaj ne morejo reproducirati. Pri heteroseksualnih parih, kot priča zgodovina naše civilizacije, ki je v veliki meri tudi zgodovina zlorabe otrok, ji nadzor reprodukcije žal ni uspel.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov