Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!
Dajmo malo medijsko pritisniti tako na oboževalce skupine Pepel in kri pred parlamentom kot tudi na oboževalce skupine Hazard v parlamentu. Poglejmo si homoseksualce, ki imajo radi otroke.
Najprej in na začetku: jasno, da so otroci naše največje bogastvo, da so naši srčki in sončki in vse to. Kar pa ne spremeni dejstva, da so številni novodobni starši utrgani, kot le kaj. Ko človek prebira imena otrok, rojenih v zadnjem desetletju ali dveh, ga prime, da bi te otroke takoj dal v posvojitev prvemu homoseksualcu, ki bi prišel mimo. Ne moda, temveč histerija dveh priimkov in dveh imen, ki so po navadi enozložne kombinacije med medmeti in imeni pralnih praškov, so za duševno zdravje razvijajočega se otroka prav takšen stres kot mladost, preživeta v bližini dveh penisov ali štirih parov dojk.
Ampak toliko le za uvod.
V resnem delu oddaje se poskusimo najprej prešteti. In omejimo se predvsem na otroke; ker menda so se nasprotniki vsakokratnih sprememb pri definiciji družine sprijaznili celo s tem, da se bodo lahko homoseksualni pari poročali – le s posvojitvijo otrok naj se ne igrajo. Torej, koliko nedolžnih otrok je v nevarnosti, da jih bo morebiti posvojil homoseksualni par?
Vsak izmed nas pozna kakšnega homoseksualca, a redki med nami so doživeli, da je homoseksualna oseba o svoji homoseksualnosti povsem odkrita. Istospolnost je pri nas še zmeraj vsaj delno stigmatizirana, odjeki sodobnosti pa so predvsem medijska poročila iz Ljubljane oziroma še katerega večjih urbanih središč. Istospolna svoboda na Slovenskem je slikana izrazito Ljubljanocentrično, kjer večina homoseksualnih aktivistov in organizacij tudi deluje. Medtem pa si upamo – resda nekoliko prek palca – zatrditi, da je slovensko podeželje če že ne homofobno, pa vsaj primerno nevedno.
In če še naprej grobo poenostavimo, sta sprejetost in zavedanje homoseksualnosti pri nas na stopnji, ki so jo razvite zahodne demokracije dosegle že pred leti, da ne govorimo o liberalnih mestih, kjer so s stigmo opravili pred desetletji. In tudi znotraj teh liberalnih okolij je posvojitev otroka, ki bi jo opravil homoseksualni par, prej izjema kot pravilo.
V liberalni angleški družbi je bila lani le ena od dvajsetih posvojitev tista v ali moško, ali žensko istospolno zvezo. Ker smo v Sloveniji lani imeli 42 vseh posvojitev, pomeni, da bi po merilih izjemno liberalne angleške kulture prišla dva otroka v neposredno nevarnost, da ju posvoji istospolni par.
Se pravi, da se naši silni protesti za dobro in zaščito otrok sučejo okoli dveh malčkov … Okoli dveh otrok se prepira politika, na fronti so levičarji in farji, babice in dedki, homoseksualci in lezbijke, novinarji in intelektualci …
Istočasno pa 55 000 otrok v Sloveniji živi pod pragom revščine. Medtem, ko se vsa država gre križarsko vojno zaradi dveh imaginarnih malčkov, ki bi mogoče lahko kdaj v prihodnosti doživela pekel homoseksualne družine, se za 55 000 otrok, ki tukaj in zdaj živijo v revščini, zavzema le nekaj don Kihotov, kot je naša Jana Vidic in sotrudniki pri Botrstvu. Za te otroke ni nobenih izrednih sej, niti ni dneva ljubezni, niti ni sprejetja zakona po hitrem postopku. In če torej tematiko prenesemo prek enačaja: homoseksualec je dvema otrokoma še vedno večja nevarnost, kot je revščina petinpetdeset tisočim. Najbrž se je za dva veliko lažje boriti, kot se je za petinpetdeset tisoč njih. Da bo šel absurd do konca: ta dva imaginarna malčka bosta nekoč v prihodnosti doživela milost modrosti ustavnega sodišča, za petinpetdeset tisoč revnih pa se ustavno sodišče seveda ne bo sestalo …
In če smo že pri moralki; kar nekaj slovenskih otrok, ki jih nasilni in pijani očetje mlatijo za zajtrk, kosilo in večerjo, bi z veseljem podpisalo življenje pri dveh mamah, če že ne pri dveh prijaznejših očetih.
Pa še čisto na koncu današnjega pamfleta: zakaj nihče jasno ne pove, razen, ko gre seveda za nesrečo oziroma osirotelost, da je posvojitev otroka posledica neuspešnega heteroseksualnega odnosa! Ko homoseksualni par posvoji otroka, ga pravzaprav reši iz heteroseksualne katastrofe. Na tem mestu se s specialnimi enotami babic in dedkov ter z misijonarji za obrambo družine sicer strinjamo, da je klasična družina v krizi. Ampak še pred tem, da jo ogrožajo definicije v slovarju ali alternativne oblike človeških skupnosti, jo ogrožajo veliko bolj posvetne nevarnosti – kot sta recimo izostanek spoštovanja in zaupanja med družinskimi člani njegove družine.
Nikjer sicer ne piše, da homoseksualni partnerji ne morejo biti katastrofalni starši – je pa narava odlično uredila, da svojih starševskih zablod vsaj ne morejo reproducirati. Pri heteroseksualnih parih, kot priča zgodovina naše civilizacije, ki je v veliki meri tudi zgodovina zlorabe otrok, ji nadzor reprodukcije žal ni uspel.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!
Dajmo malo medijsko pritisniti tako na oboževalce skupine Pepel in kri pred parlamentom kot tudi na oboževalce skupine Hazard v parlamentu. Poglejmo si homoseksualce, ki imajo radi otroke.
Najprej in na začetku: jasno, da so otroci naše največje bogastvo, da so naši srčki in sončki in vse to. Kar pa ne spremeni dejstva, da so številni novodobni starši utrgani, kot le kaj. Ko človek prebira imena otrok, rojenih v zadnjem desetletju ali dveh, ga prime, da bi te otroke takoj dal v posvojitev prvemu homoseksualcu, ki bi prišel mimo. Ne moda, temveč histerija dveh priimkov in dveh imen, ki so po navadi enozložne kombinacije med medmeti in imeni pralnih praškov, so za duševno zdravje razvijajočega se otroka prav takšen stres kot mladost, preživeta v bližini dveh penisov ali štirih parov dojk.
Ampak toliko le za uvod.
V resnem delu oddaje se poskusimo najprej prešteti. In omejimo se predvsem na otroke; ker menda so se nasprotniki vsakokratnih sprememb pri definiciji družine sprijaznili celo s tem, da se bodo lahko homoseksualni pari poročali – le s posvojitvijo otrok naj se ne igrajo. Torej, koliko nedolžnih otrok je v nevarnosti, da jih bo morebiti posvojil homoseksualni par?
Vsak izmed nas pozna kakšnega homoseksualca, a redki med nami so doživeli, da je homoseksualna oseba o svoji homoseksualnosti povsem odkrita. Istospolnost je pri nas še zmeraj vsaj delno stigmatizirana, odjeki sodobnosti pa so predvsem medijska poročila iz Ljubljane oziroma še katerega večjih urbanih središč. Istospolna svoboda na Slovenskem je slikana izrazito Ljubljanocentrično, kjer večina homoseksualnih aktivistov in organizacij tudi deluje. Medtem pa si upamo – resda nekoliko prek palca – zatrditi, da je slovensko podeželje če že ne homofobno, pa vsaj primerno nevedno.
In če še naprej grobo poenostavimo, sta sprejetost in zavedanje homoseksualnosti pri nas na stopnji, ki so jo razvite zahodne demokracije dosegle že pred leti, da ne govorimo o liberalnih mestih, kjer so s stigmo opravili pred desetletji. In tudi znotraj teh liberalnih okolij je posvojitev otroka, ki bi jo opravil homoseksualni par, prej izjema kot pravilo.
V liberalni angleški družbi je bila lani le ena od dvajsetih posvojitev tista v ali moško, ali žensko istospolno zvezo. Ker smo v Sloveniji lani imeli 42 vseh posvojitev, pomeni, da bi po merilih izjemno liberalne angleške kulture prišla dva otroka v neposredno nevarnost, da ju posvoji istospolni par.
Se pravi, da se naši silni protesti za dobro in zaščito otrok sučejo okoli dveh malčkov … Okoli dveh otrok se prepira politika, na fronti so levičarji in farji, babice in dedki, homoseksualci in lezbijke, novinarji in intelektualci …
Istočasno pa 55 000 otrok v Sloveniji živi pod pragom revščine. Medtem, ko se vsa država gre križarsko vojno zaradi dveh imaginarnih malčkov, ki bi mogoče lahko kdaj v prihodnosti doživela pekel homoseksualne družine, se za 55 000 otrok, ki tukaj in zdaj živijo v revščini, zavzema le nekaj don Kihotov, kot je naša Jana Vidic in sotrudniki pri Botrstvu. Za te otroke ni nobenih izrednih sej, niti ni dneva ljubezni, niti ni sprejetja zakona po hitrem postopku. In če torej tematiko prenesemo prek enačaja: homoseksualec je dvema otrokoma še vedno večja nevarnost, kot je revščina petinpetdeset tisočim. Najbrž se je za dva veliko lažje boriti, kot se je za petinpetdeset tisoč njih. Da bo šel absurd do konca: ta dva imaginarna malčka bosta nekoč v prihodnosti doživela milost modrosti ustavnega sodišča, za petinpetdeset tisoč revnih pa se ustavno sodišče seveda ne bo sestalo …
In če smo že pri moralki; kar nekaj slovenskih otrok, ki jih nasilni in pijani očetje mlatijo za zajtrk, kosilo in večerjo, bi z veseljem podpisalo življenje pri dveh mamah, če že ne pri dveh prijaznejših očetih.
Pa še čisto na koncu današnjega pamfleta: zakaj nihče jasno ne pove, razen, ko gre seveda za nesrečo oziroma osirotelost, da je posvojitev otroka posledica neuspešnega heteroseksualnega odnosa! Ko homoseksualni par posvoji otroka, ga pravzaprav reši iz heteroseksualne katastrofe. Na tem mestu se s specialnimi enotami babic in dedkov ter z misijonarji za obrambo družine sicer strinjamo, da je klasična družina v krizi. Ampak še pred tem, da jo ogrožajo definicije v slovarju ali alternativne oblike človeških skupnosti, jo ogrožajo veliko bolj posvetne nevarnosti – kot sta recimo izostanek spoštovanja in zaupanja med družinskimi člani njegove družine.
Nikjer sicer ne piše, da homoseksualni partnerji ne morejo biti katastrofalni starši – je pa narava odlično uredila, da svojih starševskih zablod vsaj ne morejo reproducirati. Pri heteroseksualnih parih, kot priča zgodovina naše civilizacije, ki je v veliki meri tudi zgodovina zlorabe otrok, ji nadzor reprodukcije žal ni uspel.
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Neveljaven email naslov