Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!
Po tednu, ko smo v logično musako zložili zajce, jajca, smrt in vstajenje, se spet posvetimo življenju.
Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval Abrahama. Nazadnje je bilo med super junaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.
Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo super junaki postali lomljivi.
Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive super junaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.
Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu pop kulture, super junakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade super junak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah super junakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav super junaški manifest … kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.
Druga velika podobnost med super junaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje super junaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi super junakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to dejstvo ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.
Tretja velika podobnost med super junaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. Za razliko od stripovskih super junakov, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je dejstvo, da ne glede na super junake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot super junak sam.
Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in super junaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo super junaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti super junaka, še težje je biti z njim poročen.
Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak super junak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.
Šesta velika podobnost je alter ego. Noben super junak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta super junaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi recimo pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.
Zadnja velika podrobnost pa je dejstvo, da so super junaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!
Po tednu, ko smo v logično musako zložili zajce, jajca, smrt in vstajenje, se spet posvetimo življenju.
Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval Abrahama. Nazadnje je bilo med super junaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.
Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo super junaki postali lomljivi.
Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive super junaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.
Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu pop kulture, super junakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade super junak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah super junakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav super junaški manifest … kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.
Druga velika podobnost med super junaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje super junaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi super junakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to dejstvo ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.
Tretja velika podobnost med super junaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. Za razliko od stripovskih super junakov, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je dejstvo, da ne glede na super junake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot super junak sam.
Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in super junaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo super junaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti super junaka, še težje je biti z njim poročen.
Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak super junak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.
Šesta velika podobnost je alter ego. Noben super junak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta super junaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi recimo pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.
Zadnja velika podrobnost pa je dejstvo, da so super junaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov