Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nafta in turisti

21.04.2015

Glosa Marka Radmiloviča, ki je ne smete zamuditi.

Mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.

Nedavna novica, da je hrvaška vlada podelila koncesije za iskanje najdišč nafte in plina v Jadranskem morju, ni povzročila ogorčenja le v sosednji državi, temveč delno tudi v Sloveniji. Ne le zaradi tega, ker je Jadransko morje integralni del slovenskega ozemlja, temveč tudi zaradi dejstva, da ogromno Slovencev tradicionalno dopustuje na jadranski obali. Številni pa imajo tam tudi svoje lastne počitniške zmogljivosti, kot se reče vikendom.

Argument proti nafti je na prvi pogled jasen vsakemu kolikor toliko ozaveščenemu Evropejcu. Nafta pomeni onesnaženje in s prihodom naftne industrije v akvatorij bi bilo konec nedolžnosti “enega zadnjih nedotaknjen biserov evropske celine”, kot turistični prospekti radi imenujejo obalo Istre, Kvarnerja, Dalmacije, Črnogorskega primorja in seveda številnih otokov.

Alternativa naftni industriji, ki obubožano Hrvaško vabi predvsem s takojšnjimi in astronomskimi dobički, je trajnostni razvoj; pod tega nasprotniki petro-industrije prištevajo predvsem turizem. Ta je že danes vlečno živinče hrvaškega in po svoje tudi slovenskega gospodarstva. Dileme tako na prvi pogled sploh ni in je ne more biti tudi glede številnih civilnih družbenih gibanj, ki se na Hrvaškem zavzemajo vsaj za referendum o podeljenih koncesijah, če ne že za moratorij na raziskave v Jadranskem morju.

Vendar, ali je zadeva s naftnimi koncesijami res tako zelo enoznačna, kot je to videti na prvi pogled? Samo v eksperimentalne namene in nevzdržno na pamet primerjajmo nekatere vplive tako množičnega turizma kot naftne industrije na okolje.

Do naftne industrije se ljudje vedemo dvolično. V bistvu zapolnjuje večino naših energetskih potreb, z njeno pomočjo se hranimo in oblačimo, a vendar smo do nje gorki in jo kritiziramo kadarkoli je le mogoče. Je pa res, da je tudi naftna industrija dvolična do nas kot svojih odjemalcev!

Kljub temu, da gre za največji posel na planetu, nam naftne družbe ne privoščijo zastonj stranišča na bencinskih postajah, ne plačajo oskrbovalk in zato imamo tam koncesionarje, ki te z žalostnimi vzhodnjaškimi očmi premerijo, ako po opravljeni potrebi ne spustiš novca v krožniček.

Da je naftna industrija okoljsko vprašljiva zadeva, je jasno vsakemu otroku … Ali pa je za okolje res bolj škodljiva kot množični turizem, pa je že druga zgodba. In dilema, ali si resnično želite imeti Jadran z naftnimi ploščadmi, se zdi bistvena le do prvega julija.

Poglejmo Norveško, ekološko eno najbolj osveščenih držav na planetu, ki je svoje blagostanje pridelala na naftnih ploščadih, nato pa na drugi strani poglejmo Benetke kot simbol množičnega turizma. Okolje na Norveškem, predvsem morsko dno, je zaradi vrtanja sicer obremenjeno, vendar pod strogim nadzorom še vzdržno; na drugi strani pa je Benetke, ta dragulj civilizacij, množični turizem povsem uničil. Pa ne le simbolno, ko milijoni histeričnih turistov s svojimi pogledi in fotografijami izpijajo preteklost iz večnih zidov, temveč tudi povsem konkretno, saj je bilo mesto, ne glede na to, da je šlo za metropolo, v srednjem veku zasnovano za omejeno število meščanov, ki so imeli bistveno manj potreb, kot jih ima danes sodobni turist.

Pa ne le Benetke. Množični turizem uničuje vse na svoji poti. Evropska mesta, arabske puščave, celo Mount Everest je delno uničen. Zaprte alpske doline morajo predelovati na milijone ton odplak, na najvišje gore speljujemo vodovod, restavracije s hitro prehrano se naseljujejo na vaških trgih tretjega sveta.

Raziskave o škodljivem vplivu turizma na okolje niso več noben bav-bav in v prvih bojnih vrstah je predvsem voda. Pritisk turistov na njeno rabo v suhih in nevodnatih predelih planeta, ki turiste praviloma privabljajo. Povprečen dopustnik v mediteranskih deželah dnevno porabi do 440 litrov vode – če vemo, da dopustniki iz turistične objestnosti porabijo več vode, kot je porabijo doma. Sem je všteta tako voda za pitje in higieno, kot tudi tista v velikih hotelskih kompleksih in v njihovih bazenskih čudesih.

Po drugi strani je tudi naftna industrija naredila planetu svoj del škode … ena največjih okoljskih nevarnosti je razlitje nafte. Velike in težke katastrofe so se že dogajale zaradi razlitja, a za razliko od turizma, ki je proces, je razlitje skoraj vedno nesreča – se pravi dogodek, ki se mu je mogoče z nadzorom in zakonodajo izogniti.

In če se vrnemo na Jadransko obalo, izhodišče današnjega razmišljanja: dovolj je, da se od maja do oktobra znajdemo na Stradunu, legendarni in mistični arteriji starodavnega Dubrovnika. V zadnjih letih se je Dubrovnik znašel na menuju velikih križark in od ulice ter posledično od mesta ni ostalo prav nič več. Starodavni gosposki duh se je utopil v turistični navlaki, skrivnostne ulice so prepojene z znojem alkohola in avanture željne mularije, ki zase rada misli, da je izjemna.

Ali je potem takem ekonomska prihodnost Jadrana turistična bebavost, ki je svoj imperij zgradila na plaži in očaranju s preprostimi zgodovinskimi dejstvi, ali pa je trajnostni razvoj naftna ploščad, parkirana nekje pri Visu?

Energetska razmišljanja sodobnega in salonskega razsvetljenstva so pogosto naivna v svojem a priori nasprotovanju in hkrati nedosledna v svojem argumentiranju. Na drugi strani je prav tako naivno razmišljanje o turizmu kot o čarobni industriji, ki potrebuje le domačo hrano in popoln pejsaž, pa že nosi zlata jajca. Gre za protikoncesijska razmišljanja recimo hrvaške estrade in tamkajšnje civilne družbe – za razmišljanja brez vedenja o moralnem ali socialnem opustošenju, ki ga s seboj prinaša masovni turizem.

Pred tremi leti je turistično gospodarstvo proslavljalo milijardnega turista v enem samem letu. Počasi zmanjkuje mest, kamor je še mogoče odpotovati in biti sam in turizem se pospešeno bliža svojemu absurdu, ko bo preveč turistov hotelo na premalo destinacij. V primerjavi s to histerijo se zdi črpanje nafte zelena alternativa. Ali povedano drugače: mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nafta in turisti

21.04.2015

Glosa Marka Radmiloviča, ki je ne smete zamuditi.

Mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.

Nedavna novica, da je hrvaška vlada podelila koncesije za iskanje najdišč nafte in plina v Jadranskem morju, ni povzročila ogorčenja le v sosednji državi, temveč delno tudi v Sloveniji. Ne le zaradi tega, ker je Jadransko morje integralni del slovenskega ozemlja, temveč tudi zaradi dejstva, da ogromno Slovencev tradicionalno dopustuje na jadranski obali. Številni pa imajo tam tudi svoje lastne počitniške zmogljivosti, kot se reče vikendom.

Argument proti nafti je na prvi pogled jasen vsakemu kolikor toliko ozaveščenemu Evropejcu. Nafta pomeni onesnaženje in s prihodom naftne industrije v akvatorij bi bilo konec nedolžnosti “enega zadnjih nedotaknjen biserov evropske celine”, kot turistični prospekti radi imenujejo obalo Istre, Kvarnerja, Dalmacije, Črnogorskega primorja in seveda številnih otokov.

Alternativa naftni industriji, ki obubožano Hrvaško vabi predvsem s takojšnjimi in astronomskimi dobički, je trajnostni razvoj; pod tega nasprotniki petro-industrije prištevajo predvsem turizem. Ta je že danes vlečno živinče hrvaškega in po svoje tudi slovenskega gospodarstva. Dileme tako na prvi pogled sploh ni in je ne more biti tudi glede številnih civilnih družbenih gibanj, ki se na Hrvaškem zavzemajo vsaj za referendum o podeljenih koncesijah, če ne že za moratorij na raziskave v Jadranskem morju.

Vendar, ali je zadeva s naftnimi koncesijami res tako zelo enoznačna, kot je to videti na prvi pogled? Samo v eksperimentalne namene in nevzdržno na pamet primerjajmo nekatere vplive tako množičnega turizma kot naftne industrije na okolje.

Do naftne industrije se ljudje vedemo dvolično. V bistvu zapolnjuje večino naših energetskih potreb, z njeno pomočjo se hranimo in oblačimo, a vendar smo do nje gorki in jo kritiziramo kadarkoli je le mogoče. Je pa res, da je tudi naftna industrija dvolična do nas kot svojih odjemalcev!

Kljub temu, da gre za največji posel na planetu, nam naftne družbe ne privoščijo zastonj stranišča na bencinskih postajah, ne plačajo oskrbovalk in zato imamo tam koncesionarje, ki te z žalostnimi vzhodnjaškimi očmi premerijo, ako po opravljeni potrebi ne spustiš novca v krožniček.

Da je naftna industrija okoljsko vprašljiva zadeva, je jasno vsakemu otroku … Ali pa je za okolje res bolj škodljiva kot množični turizem, pa je že druga zgodba. In dilema, ali si resnično želite imeti Jadran z naftnimi ploščadmi, se zdi bistvena le do prvega julija.

Poglejmo Norveško, ekološko eno najbolj osveščenih držav na planetu, ki je svoje blagostanje pridelala na naftnih ploščadih, nato pa na drugi strani poglejmo Benetke kot simbol množičnega turizma. Okolje na Norveškem, predvsem morsko dno, je zaradi vrtanja sicer obremenjeno, vendar pod strogim nadzorom še vzdržno; na drugi strani pa je Benetke, ta dragulj civilizacij, množični turizem povsem uničil. Pa ne le simbolno, ko milijoni histeričnih turistov s svojimi pogledi in fotografijami izpijajo preteklost iz večnih zidov, temveč tudi povsem konkretno, saj je bilo mesto, ne glede na to, da je šlo za metropolo, v srednjem veku zasnovano za omejeno število meščanov, ki so imeli bistveno manj potreb, kot jih ima danes sodobni turist.

Pa ne le Benetke. Množični turizem uničuje vse na svoji poti. Evropska mesta, arabske puščave, celo Mount Everest je delno uničen. Zaprte alpske doline morajo predelovati na milijone ton odplak, na najvišje gore speljujemo vodovod, restavracije s hitro prehrano se naseljujejo na vaških trgih tretjega sveta.

Raziskave o škodljivem vplivu turizma na okolje niso več noben bav-bav in v prvih bojnih vrstah je predvsem voda. Pritisk turistov na njeno rabo v suhih in nevodnatih predelih planeta, ki turiste praviloma privabljajo. Povprečen dopustnik v mediteranskih deželah dnevno porabi do 440 litrov vode – če vemo, da dopustniki iz turistične objestnosti porabijo več vode, kot je porabijo doma. Sem je všteta tako voda za pitje in higieno, kot tudi tista v velikih hotelskih kompleksih in v njihovih bazenskih čudesih.

Po drugi strani je tudi naftna industrija naredila planetu svoj del škode … ena največjih okoljskih nevarnosti je razlitje nafte. Velike in težke katastrofe so se že dogajale zaradi razlitja, a za razliko od turizma, ki je proces, je razlitje skoraj vedno nesreča – se pravi dogodek, ki se mu je mogoče z nadzorom in zakonodajo izogniti.

In če se vrnemo na Jadransko obalo, izhodišče današnjega razmišljanja: dovolj je, da se od maja do oktobra znajdemo na Stradunu, legendarni in mistični arteriji starodavnega Dubrovnika. V zadnjih letih se je Dubrovnik znašel na menuju velikih križark in od ulice ter posledično od mesta ni ostalo prav nič več. Starodavni gosposki duh se je utopil v turistični navlaki, skrivnostne ulice so prepojene z znojem alkohola in avanture željne mularije, ki zase rada misli, da je izjemna.

Ali je potem takem ekonomska prihodnost Jadrana turistična bebavost, ki je svoj imperij zgradila na plaži in očaranju s preprostimi zgodovinskimi dejstvi, ali pa je trajnostni razvoj naftna ploščad, parkirana nekje pri Visu?

Energetska razmišljanja sodobnega in salonskega razsvetljenstva so pogosto naivna v svojem a priori nasprotovanju in hkrati nedosledna v svojem argumentiranju. Na drugi strani je prav tako naivno razmišljanje o turizmu kot o čarobni industriji, ki potrebuje le domačo hrano in popoln pejsaž, pa že nosi zlata jajca. Gre za protikoncesijska razmišljanja recimo hrvaške estrade in tamkajšnje civilne družbe – za razmišljanja brez vedenja o moralnem ali socialnem opustošenju, ki ga s seboj prinaša masovni turizem.

Pred tremi leti je turistično gospodarstvo proslavljalo milijardnega turista v enem samem letu. Počasi zmanjkuje mest, kamor je še mogoče odpotovati in biti sam in turizem se pospešeno bliža svojemu absurdu, ko bo preveč turistov hotelo na premalo destinacij. V primerjavi s to histerijo se zdi črpanje nafte zelena alternativa. Ali povedano drugače: mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov