Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nafta in turisti

21.04.2015

Glosa Marka Radmiloviča, ki je ne smete zamuditi.

Mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.

Nedavna novica, da je hrvaška vlada podelila koncesije za iskanje najdišč nafte in plina v Jadranskem morju, ni povzročila ogorčenja le v sosednji državi, temveč delno tudi v Sloveniji. Ne le zaradi tega, ker je Jadransko morje integralni del slovenskega ozemlja, temveč tudi zaradi dejstva, da ogromno Slovencev tradicionalno dopustuje na jadranski obali. Številni pa imajo tam tudi svoje lastne počitniške zmogljivosti, kot se reče vikendom.

Argument proti nafti je na prvi pogled jasen vsakemu kolikor toliko ozaveščenemu Evropejcu. Nafta pomeni onesnaženje in s prihodom naftne industrije v akvatorij bi bilo konec nedolžnosti “enega zadnjih nedotaknjen biserov evropske celine”, kot turistični prospekti radi imenujejo obalo Istre, Kvarnerja, Dalmacije, Črnogorskega primorja in seveda številnih otokov.

Alternativa naftni industriji, ki obubožano Hrvaško vabi predvsem s takojšnjimi in astronomskimi dobički, je trajnostni razvoj; pod tega nasprotniki petro-industrije prištevajo predvsem turizem. Ta je že danes vlečno živinče hrvaškega in po svoje tudi slovenskega gospodarstva. Dileme tako na prvi pogled sploh ni in je ne more biti tudi glede številnih civilnih družbenih gibanj, ki se na Hrvaškem zavzemajo vsaj za referendum o podeljenih koncesijah, če ne že za moratorij na raziskave v Jadranskem morju.

Vendar, ali je zadeva s naftnimi koncesijami res tako zelo enoznačna, kot je to videti na prvi pogled? Samo v eksperimentalne namene in nevzdržno na pamet primerjajmo nekatere vplive tako množičnega turizma kot naftne industrije na okolje.

Do naftne industrije se ljudje vedemo dvolično. V bistvu zapolnjuje večino naših energetskih potreb, z njeno pomočjo se hranimo in oblačimo, a vendar smo do nje gorki in jo kritiziramo kadarkoli je le mogoče. Je pa res, da je tudi naftna industrija dvolična do nas kot svojih odjemalcev!

Kljub temu, da gre za največji posel na planetu, nam naftne družbe ne privoščijo zastonj stranišča na bencinskih postajah, ne plačajo oskrbovalk in zato imamo tam koncesionarje, ki te z žalostnimi vzhodnjaškimi očmi premerijo, ako po opravljeni potrebi ne spustiš novca v krožniček.

Da je naftna industrija okoljsko vprašljiva zadeva, je jasno vsakemu otroku … Ali pa je za okolje res bolj škodljiva kot množični turizem, pa je že druga zgodba. In dilema, ali si resnično želite imeti Jadran z naftnimi ploščadmi, se zdi bistvena le do prvega julija.

Poglejmo Norveško, ekološko eno najbolj osveščenih držav na planetu, ki je svoje blagostanje pridelala na naftnih ploščadih, nato pa na drugi strani poglejmo Benetke kot simbol množičnega turizma. Okolje na Norveškem, predvsem morsko dno, je zaradi vrtanja sicer obremenjeno, vendar pod strogim nadzorom še vzdržno; na drugi strani pa je Benetke, ta dragulj civilizacij, množični turizem povsem uničil. Pa ne le simbolno, ko milijoni histeričnih turistov s svojimi pogledi in fotografijami izpijajo preteklost iz večnih zidov, temveč tudi povsem konkretno, saj je bilo mesto, ne glede na to, da je šlo za metropolo, v srednjem veku zasnovano za omejeno število meščanov, ki so imeli bistveno manj potreb, kot jih ima danes sodobni turist.

Pa ne le Benetke. Množični turizem uničuje vse na svoji poti. Evropska mesta, arabske puščave, celo Mount Everest je delno uničen. Zaprte alpske doline morajo predelovati na milijone ton odplak, na najvišje gore speljujemo vodovod, restavracije s hitro prehrano se naseljujejo na vaških trgih tretjega sveta.

Raziskave o škodljivem vplivu turizma na okolje niso več noben bav-bav in v prvih bojnih vrstah je predvsem voda. Pritisk turistov na njeno rabo v suhih in nevodnatih predelih planeta, ki turiste praviloma privabljajo. Povprečen dopustnik v mediteranskih deželah dnevno porabi do 440 litrov vode – če vemo, da dopustniki iz turistične objestnosti porabijo več vode, kot je porabijo doma. Sem je všteta tako voda za pitje in higieno, kot tudi tista v velikih hotelskih kompleksih in v njihovih bazenskih čudesih.

Po drugi strani je tudi naftna industrija naredila planetu svoj del škode … ena največjih okoljskih nevarnosti je razlitje nafte. Velike in težke katastrofe so se že dogajale zaradi razlitja, a za razliko od turizma, ki je proces, je razlitje skoraj vedno nesreča – se pravi dogodek, ki se mu je mogoče z nadzorom in zakonodajo izogniti.

In če se vrnemo na Jadransko obalo, izhodišče današnjega razmišljanja: dovolj je, da se od maja do oktobra znajdemo na Stradunu, legendarni in mistični arteriji starodavnega Dubrovnika. V zadnjih letih se je Dubrovnik znašel na menuju velikih križark in od ulice ter posledično od mesta ni ostalo prav nič več. Starodavni gosposki duh se je utopil v turistični navlaki, skrivnostne ulice so prepojene z znojem alkohola in avanture željne mularije, ki zase rada misli, da je izjemna.

Ali je potem takem ekonomska prihodnost Jadrana turistična bebavost, ki je svoj imperij zgradila na plaži in očaranju s preprostimi zgodovinskimi dejstvi, ali pa je trajnostni razvoj naftna ploščad, parkirana nekje pri Visu?

Energetska razmišljanja sodobnega in salonskega razsvetljenstva so pogosto naivna v svojem a priori nasprotovanju in hkrati nedosledna v svojem argumentiranju. Na drugi strani je prav tako naivno razmišljanje o turizmu kot o čarobni industriji, ki potrebuje le domačo hrano in popoln pejsaž, pa že nosi zlata jajca. Gre za protikoncesijska razmišljanja recimo hrvaške estrade in tamkajšnje civilne družbe – za razmišljanja brez vedenja o moralnem ali socialnem opustošenju, ki ga s seboj prinaša masovni turizem.

Pred tremi leti je turistično gospodarstvo proslavljalo milijardnega turista v enem samem letu. Počasi zmanjkuje mest, kamor je še mogoče odpotovati in biti sam in turizem se pospešeno bliža svojemu absurdu, ko bo preveč turistov hotelo na premalo destinacij. V primerjavi s to histerijo se zdi črpanje nafte zelena alternativa. Ali povedano drugače: mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nafta in turisti

21.04.2015

Glosa Marka Radmiloviča, ki je ne smete zamuditi.

Mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.

Nedavna novica, da je hrvaška vlada podelila koncesije za iskanje najdišč nafte in plina v Jadranskem morju, ni povzročila ogorčenja le v sosednji državi, temveč delno tudi v Sloveniji. Ne le zaradi tega, ker je Jadransko morje integralni del slovenskega ozemlja, temveč tudi zaradi dejstva, da ogromno Slovencev tradicionalno dopustuje na jadranski obali. Številni pa imajo tam tudi svoje lastne počitniške zmogljivosti, kot se reče vikendom.

Argument proti nafti je na prvi pogled jasen vsakemu kolikor toliko ozaveščenemu Evropejcu. Nafta pomeni onesnaženje in s prihodom naftne industrije v akvatorij bi bilo konec nedolžnosti “enega zadnjih nedotaknjen biserov evropske celine”, kot turistični prospekti radi imenujejo obalo Istre, Kvarnerja, Dalmacije, Črnogorskega primorja in seveda številnih otokov.

Alternativa naftni industriji, ki obubožano Hrvaško vabi predvsem s takojšnjimi in astronomskimi dobički, je trajnostni razvoj; pod tega nasprotniki petro-industrije prištevajo predvsem turizem. Ta je že danes vlečno živinče hrvaškega in po svoje tudi slovenskega gospodarstva. Dileme tako na prvi pogled sploh ni in je ne more biti tudi glede številnih civilnih družbenih gibanj, ki se na Hrvaškem zavzemajo vsaj za referendum o podeljenih koncesijah, če ne že za moratorij na raziskave v Jadranskem morju.

Vendar, ali je zadeva s naftnimi koncesijami res tako zelo enoznačna, kot je to videti na prvi pogled? Samo v eksperimentalne namene in nevzdržno na pamet primerjajmo nekatere vplive tako množičnega turizma kot naftne industrije na okolje.

Do naftne industrije se ljudje vedemo dvolično. V bistvu zapolnjuje večino naših energetskih potreb, z njeno pomočjo se hranimo in oblačimo, a vendar smo do nje gorki in jo kritiziramo kadarkoli je le mogoče. Je pa res, da je tudi naftna industrija dvolična do nas kot svojih odjemalcev!

Kljub temu, da gre za največji posel na planetu, nam naftne družbe ne privoščijo zastonj stranišča na bencinskih postajah, ne plačajo oskrbovalk in zato imamo tam koncesionarje, ki te z žalostnimi vzhodnjaškimi očmi premerijo, ako po opravljeni potrebi ne spustiš novca v krožniček.

Da je naftna industrija okoljsko vprašljiva zadeva, je jasno vsakemu otroku … Ali pa je za okolje res bolj škodljiva kot množični turizem, pa je že druga zgodba. In dilema, ali si resnično želite imeti Jadran z naftnimi ploščadmi, se zdi bistvena le do prvega julija.

Poglejmo Norveško, ekološko eno najbolj osveščenih držav na planetu, ki je svoje blagostanje pridelala na naftnih ploščadih, nato pa na drugi strani poglejmo Benetke kot simbol množičnega turizma. Okolje na Norveškem, predvsem morsko dno, je zaradi vrtanja sicer obremenjeno, vendar pod strogim nadzorom še vzdržno; na drugi strani pa je Benetke, ta dragulj civilizacij, množični turizem povsem uničil. Pa ne le simbolno, ko milijoni histeričnih turistov s svojimi pogledi in fotografijami izpijajo preteklost iz večnih zidov, temveč tudi povsem konkretno, saj je bilo mesto, ne glede na to, da je šlo za metropolo, v srednjem veku zasnovano za omejeno število meščanov, ki so imeli bistveno manj potreb, kot jih ima danes sodobni turist.

Pa ne le Benetke. Množični turizem uničuje vse na svoji poti. Evropska mesta, arabske puščave, celo Mount Everest je delno uničen. Zaprte alpske doline morajo predelovati na milijone ton odplak, na najvišje gore speljujemo vodovod, restavracije s hitro prehrano se naseljujejo na vaških trgih tretjega sveta.

Raziskave o škodljivem vplivu turizma na okolje niso več noben bav-bav in v prvih bojnih vrstah je predvsem voda. Pritisk turistov na njeno rabo v suhih in nevodnatih predelih planeta, ki turiste praviloma privabljajo. Povprečen dopustnik v mediteranskih deželah dnevno porabi do 440 litrov vode – če vemo, da dopustniki iz turistične objestnosti porabijo več vode, kot je porabijo doma. Sem je všteta tako voda za pitje in higieno, kot tudi tista v velikih hotelskih kompleksih in v njihovih bazenskih čudesih.

Po drugi strani je tudi naftna industrija naredila planetu svoj del škode … ena največjih okoljskih nevarnosti je razlitje nafte. Velike in težke katastrofe so se že dogajale zaradi razlitja, a za razliko od turizma, ki je proces, je razlitje skoraj vedno nesreča – se pravi dogodek, ki se mu je mogoče z nadzorom in zakonodajo izogniti.

In če se vrnemo na Jadransko obalo, izhodišče današnjega razmišljanja: dovolj je, da se od maja do oktobra znajdemo na Stradunu, legendarni in mistični arteriji starodavnega Dubrovnika. V zadnjih letih se je Dubrovnik znašel na menuju velikih križark in od ulice ter posledično od mesta ni ostalo prav nič več. Starodavni gosposki duh se je utopil v turistični navlaki, skrivnostne ulice so prepojene z znojem alkohola in avanture željne mularije, ki zase rada misli, da je izjemna.

Ali je potem takem ekonomska prihodnost Jadrana turistična bebavost, ki je svoj imperij zgradila na plaži in očaranju s preprostimi zgodovinskimi dejstvi, ali pa je trajnostni razvoj naftna ploščad, parkirana nekje pri Visu?

Energetska razmišljanja sodobnega in salonskega razsvetljenstva so pogosto naivna v svojem a priori nasprotovanju in hkrati nedosledna v svojem argumentiranju. Na drugi strani je prav tako naivno razmišljanje o turizmu kot o čarobni industriji, ki potrebuje le domačo hrano in popoln pejsaž, pa že nosi zlata jajca. Gre za protikoncesijska razmišljanja recimo hrvaške estrade in tamkajšnje civilne družbe – za razmišljanja brez vedenja o moralnem ali socialnem opustošenju, ki ga s seboj prinaša masovni turizem.

Pred tremi leti je turistično gospodarstvo proslavljalo milijardnega turista v enem samem letu. Počasi zmanjkuje mest, kamor je še mogoče odpotovati in biti sam in turizem se pospešeno bliža svojemu absurdu, ko bo preveč turistov hotelo na premalo destinacij. V primerjavi s to histerijo se zdi črpanje nafte zelena alternativa. Ali povedano drugače: mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.


24.05.2022

O stavki in smislu življenja

Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.


17.05.2022

Strokovnjaki proti ljudstvu

Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.


10.05.2022

Obljuba dela dolg

Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?


03.05.2022

Inflacija za prave moške

Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.


26.04.2022

Ana in Liza

Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.


19.04.2022

Pozabljivec na dolge proge

Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.


12.04.2022

Bonton za telebane

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"


05.04.2022

Pujsi v vesolju!

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.


29.03.2022

Kolumnokamikaze

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.


22.03.2022

Časovno-prostorski paradoks

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.


15.03.2022

Deset croissantov

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!


08.03.2022

Denacifikacija zdaj!

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.


01.03.2022

Ukrajina moja dežela

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.


22.02.2022

Žandar iz St. Pirana

Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.


15.02.2022

Dajte miru možnost

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.


08.02.2022

Nocoj je sveti večer

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?


01.02.2022

Yes sir, I Can Boogie*

Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.


25.01.2022

O odstotkih

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.


18.01.2022

Pravi obrazi

Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.


11.01.2022

Neznani leteči ministri

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.


Stran 6 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov