Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov