Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov