Glosa Marka Radmiloviča!

Danes pa se podajmo na spolzko področje amaterske psihoanalize in se posvetimo cenjeni obrti nekoristnega nakladanja. Ravno znotraj teh dveh polj se zadnje dni vijejo razprave o tem, kdo je koga v kliničnem centru umoril.

Da je nekaj hudo narobe, priča že informacija, da nihče v kliničnem centru ne odstopi. Če ne odstopi generalni državni tožilec, ko se nam zahoče, je to še nekako za razumeti – mož le ima dobro službo. Da pa ne odstopi skupinica po definiciji nezadovoljnih dohtarjev, pa je že od sile! Ne nazadnje smo mediji in javnost zadnje mesece podirali rekorde, ko so ljudje s položajev odstopali sekundo za tem, ko so jih nastopili; današnji uporniki pa govorijo o linču in trdijo, da javnost in mediji nimamo nobene pravice po mili volji odstavljati vodstva bolnišnice. In še več, da te pravice nima niti ministrica! Zaradi tega smo precej razburjeni in če ministrici ne bo uspelo prisiliti vodstva Kliničnega centra, da odstopi, jo bomo prisilili, da odstopi.

V bistvu je preprosto in na to je opozoril tudi sam gospod neodstopajoči generalni državni tožilec; v vsaki taki zadevi je natančno 50 odstotkov možnosti, da ima kdo prav in petdeset odstotkov možnosti, da nima prav. To, kar je danes javni linč, je lahko jutri nedopusten poseg v integriteto, čast in celo človekove pravice posameznika … seveda pa je lahko tudi povsem pravičen poziv družbe k sprejetju posledic posameznikovih napak. In ker je vsa ta šarada tako zapleteno enostavna, moramo v civilizaciji zaupati pravnim normam in ustanovam in počakati, da te opravljajo svoje delo. Z mediji in javnostjo na vsakodnevnih okopih se človek počuti vsaj nelagodno, če že ne paranoično.

Zato pa čimprej stran od zapletenih kombinacij znotraj pravne države, v enostaven svet bolezni in smrti. Oziroma k temu, kar je bilo včasih enostavno. Bolezen in smrt so naši stari razumeli kot del življenja, čeprav se z vzroki in posledicami obojega niso povsem strinjali; tako je nastal svetovni nazor. Danes pa smo bolezen in smrt postavili izven življenja samega. Kot dokaz navedimo dejstvo, da o obojem pogosto in razmeroma sproščeno debatirajo le zdravniki, duhovniki, filozofi, ciniki in ženske revije … Vsi ostali dojemamo ti dve pogosti življenjski kategoriji kot tabu.

Prav zato je zabavno naše večno iskanje krivcev – najprej za bolezen, pozneje za smrt. Vedno je nekdo kriv in to obsedenost so pograbili celo marketingarji, kar je dokaz, da obsedenost resnično obstaja. In da je dobičkonosna! V hrani imamo krivcev za bolezni toliko, da je smrtno nevarno odpreti usta, kaj šele pogoltniti grižljaj. Zrak je tako ali tako ubijalski, da ne govorimo o grozljivih sončnih žarkih, ki ne delajo druga, kot trosijo smrt. Na kratko: česarkoli se dotaknemo, karkoli pogoltnemo, ali smo preveč ali premalo telesno aktivni, ali imamo te ali one gene, v vsem se skriva krivec za bolezen. Ko zbolimo, je za to vedno nekdo kriv … kar je tolažilna misel.

A nato se zgodi nekaj zelo zanimivega … proti koncu vrvice se vse te krivde počasi izbrišejo in krivda se počasi vali najprej na zdravstvo in končno še na zdravnike. Gre za potencialno enak sistem, ki nas vodi h kričanju po odstopih. “Dohtar je kriv!” je bojni krik žalujočih ostalih. Vse skupaj bi bilo zanimivo, če ne bi institucionalizacija krivde pomenila resne nevarnosti zdrsa v neoliberalno zdravstvo, ki temelji na odnosu med zavarovalnico, odvetnikom in zdravnikom. Bolnik je tam le surovina.

Da plastificiramo tok misli, predpostavimo situacijo, ki niti ni povsem nemogoča:

Mož je kadil vso odraslo dobo. Štirideset let,. Dve škatli na dan, kot se reče. Dobi pljučnega raka in v bolnišnici v terminalni fazi pade v komo. Zdravnik na tem oddelku ima pet respiratorjev in deset bolnikov. Naredi lestvico preživitvenih možnosti in bolnika z rakom odklopi z dihalne naprave in nanjo priklopi nekoga, ki ima več možnosti za preživetje. Kdo je ubil tega bolnika?

Odgovora na to vprašanje sta dva! Lahko tudi več, če je bolnik veren ali je imel recimo težko otroštvo. Vsekakor pa odgovor ni preprost, zato nanj ne bi smeli odgovarjati v medijih – pa čeprav gre za avantgardno in analitično oddajo, kot je naša.