Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča!
Danes pa se podajmo na spolzko področje amaterske psihoanalize in se posvetimo cenjeni obrti nekoristnega nakladanja. Ravno znotraj teh dveh polj se zadnje dni vijejo razprave o tem, kdo je koga v kliničnem centru umoril.
Da je nekaj hudo narobe, priča že informacija, da nihče v kliničnem centru ne odstopi. Če ne odstopi generalni državni tožilec, ko se nam zahoče, je to še nekako za razumeti – mož le ima dobro službo. Da pa ne odstopi skupinica po definiciji nezadovoljnih dohtarjev, pa je že od sile! Ne nazadnje smo mediji in javnost zadnje mesece podirali rekorde, ko so ljudje s položajev odstopali sekundo za tem, ko so jih nastopili; današnji uporniki pa govorijo o linču in trdijo, da javnost in mediji nimamo nobene pravice po mili volji odstavljati vodstva bolnišnice. In še več, da te pravice nima niti ministrica! Zaradi tega smo precej razburjeni in če ministrici ne bo uspelo prisiliti vodstva Kliničnega centra, da odstopi, jo bomo prisilili, da odstopi.
V bistvu je preprosto in na to je opozoril tudi sam gospod neodstopajoči generalni državni tožilec; v vsaki taki zadevi je natančno 50 odstotkov možnosti, da ima kdo prav in petdeset odstotkov možnosti, da nima prav. To, kar je danes javni linč, je lahko jutri nedopusten poseg v integriteto, čast in celo človekove pravice posameznika … seveda pa je lahko tudi povsem pravičen poziv družbe k sprejetju posledic posameznikovih napak. In ker je vsa ta šarada tako zapleteno enostavna, moramo v civilizaciji zaupati pravnim normam in ustanovam in počakati, da te opravljajo svoje delo. Z mediji in javnostjo na vsakodnevnih okopih se človek počuti vsaj nelagodno, če že ne paranoično.
Zato pa čimprej stran od zapletenih kombinacij znotraj pravne države, v enostaven svet bolezni in smrti. Oziroma k temu, kar je bilo včasih enostavno. Bolezen in smrt so naši stari razumeli kot del življenja, čeprav se z vzroki in posledicami obojega niso povsem strinjali; tako je nastal svetovni nazor. Danes pa smo bolezen in smrt postavili izven življenja samega. Kot dokaz navedimo dejstvo, da o obojem pogosto in razmeroma sproščeno debatirajo le zdravniki, duhovniki, filozofi, ciniki in ženske revije … Vsi ostali dojemamo ti dve pogosti življenjski kategoriji kot tabu.
Prav zato je zabavno naše večno iskanje krivcev – najprej za bolezen, pozneje za smrt. Vedno je nekdo kriv in to obsedenost so pograbili celo marketingarji, kar je dokaz, da obsedenost resnično obstaja. In da je dobičkonosna! V hrani imamo krivcev za bolezni toliko, da je smrtno nevarno odpreti usta, kaj šele pogoltniti grižljaj. Zrak je tako ali tako ubijalski, da ne govorimo o grozljivih sončnih žarkih, ki ne delajo druga, kot trosijo smrt. Na kratko: česarkoli se dotaknemo, karkoli pogoltnemo, ali smo preveč ali premalo telesno aktivni, ali imamo te ali one gene, v vsem se skriva krivec za bolezen. Ko zbolimo, je za to vedno nekdo kriv … kar je tolažilna misel.
A nato se zgodi nekaj zelo zanimivega … proti koncu vrvice se vse te krivde počasi izbrišejo in krivda se počasi vali najprej na zdravstvo in končno še na zdravnike. Gre za potencialno enak sistem, ki nas vodi h kričanju po odstopih. “Dohtar je kriv!” je bojni krik žalujočih ostalih. Vse skupaj bi bilo zanimivo, če ne bi institucionalizacija krivde pomenila resne nevarnosti zdrsa v neoliberalno zdravstvo, ki temelji na odnosu med zavarovalnico, odvetnikom in zdravnikom. Bolnik je tam le surovina.
Da plastificiramo tok misli, predpostavimo situacijo, ki niti ni povsem nemogoča:
Mož je kadil vso odraslo dobo. Štirideset let,. Dve škatli na dan, kot se reče. Dobi pljučnega raka in v bolnišnici v terminalni fazi pade v komo. Zdravnik na tem oddelku ima pet respiratorjev in deset bolnikov. Naredi lestvico preživitvenih možnosti in bolnika z rakom odklopi z dihalne naprave in nanjo priklopi nekoga, ki ima več možnosti za preživetje. Kdo je ubil tega bolnika?
Odgovora na to vprašanje sta dva! Lahko tudi več, če je bolnik veren ali je imel recimo težko otroštvo. Vsekakor pa odgovor ni preprost, zato nanj ne bi smeli odgovarjati v medijih – pa čeprav gre za avantgardno in analitično oddajo, kot je naša.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča!
Danes pa se podajmo na spolzko področje amaterske psihoanalize in se posvetimo cenjeni obrti nekoristnega nakladanja. Ravno znotraj teh dveh polj se zadnje dni vijejo razprave o tem, kdo je koga v kliničnem centru umoril.
Da je nekaj hudo narobe, priča že informacija, da nihče v kliničnem centru ne odstopi. Če ne odstopi generalni državni tožilec, ko se nam zahoče, je to še nekako za razumeti – mož le ima dobro službo. Da pa ne odstopi skupinica po definiciji nezadovoljnih dohtarjev, pa je že od sile! Ne nazadnje smo mediji in javnost zadnje mesece podirali rekorde, ko so ljudje s položajev odstopali sekundo za tem, ko so jih nastopili; današnji uporniki pa govorijo o linču in trdijo, da javnost in mediji nimamo nobene pravice po mili volji odstavljati vodstva bolnišnice. In še več, da te pravice nima niti ministrica! Zaradi tega smo precej razburjeni in če ministrici ne bo uspelo prisiliti vodstva Kliničnega centra, da odstopi, jo bomo prisilili, da odstopi.
V bistvu je preprosto in na to je opozoril tudi sam gospod neodstopajoči generalni državni tožilec; v vsaki taki zadevi je natančno 50 odstotkov možnosti, da ima kdo prav in petdeset odstotkov možnosti, da nima prav. To, kar je danes javni linč, je lahko jutri nedopusten poseg v integriteto, čast in celo človekove pravice posameznika … seveda pa je lahko tudi povsem pravičen poziv družbe k sprejetju posledic posameznikovih napak. In ker je vsa ta šarada tako zapleteno enostavna, moramo v civilizaciji zaupati pravnim normam in ustanovam in počakati, da te opravljajo svoje delo. Z mediji in javnostjo na vsakodnevnih okopih se človek počuti vsaj nelagodno, če že ne paranoično.
Zato pa čimprej stran od zapletenih kombinacij znotraj pravne države, v enostaven svet bolezni in smrti. Oziroma k temu, kar je bilo včasih enostavno. Bolezen in smrt so naši stari razumeli kot del življenja, čeprav se z vzroki in posledicami obojega niso povsem strinjali; tako je nastal svetovni nazor. Danes pa smo bolezen in smrt postavili izven življenja samega. Kot dokaz navedimo dejstvo, da o obojem pogosto in razmeroma sproščeno debatirajo le zdravniki, duhovniki, filozofi, ciniki in ženske revije … Vsi ostali dojemamo ti dve pogosti življenjski kategoriji kot tabu.
Prav zato je zabavno naše večno iskanje krivcev – najprej za bolezen, pozneje za smrt. Vedno je nekdo kriv in to obsedenost so pograbili celo marketingarji, kar je dokaz, da obsedenost resnično obstaja. In da je dobičkonosna! V hrani imamo krivcev za bolezni toliko, da je smrtno nevarno odpreti usta, kaj šele pogoltniti grižljaj. Zrak je tako ali tako ubijalski, da ne govorimo o grozljivih sončnih žarkih, ki ne delajo druga, kot trosijo smrt. Na kratko: česarkoli se dotaknemo, karkoli pogoltnemo, ali smo preveč ali premalo telesno aktivni, ali imamo te ali one gene, v vsem se skriva krivec za bolezen. Ko zbolimo, je za to vedno nekdo kriv … kar je tolažilna misel.
A nato se zgodi nekaj zelo zanimivega … proti koncu vrvice se vse te krivde počasi izbrišejo in krivda se počasi vali najprej na zdravstvo in končno še na zdravnike. Gre za potencialno enak sistem, ki nas vodi h kričanju po odstopih. “Dohtar je kriv!” je bojni krik žalujočih ostalih. Vse skupaj bi bilo zanimivo, če ne bi institucionalizacija krivde pomenila resne nevarnosti zdrsa v neoliberalno zdravstvo, ki temelji na odnosu med zavarovalnico, odvetnikom in zdravnikom. Bolnik je tam le surovina.
Da plastificiramo tok misli, predpostavimo situacijo, ki niti ni povsem nemogoča:
Mož je kadil vso odraslo dobo. Štirideset let,. Dve škatli na dan, kot se reče. Dobi pljučnega raka in v bolnišnici v terminalni fazi pade v komo. Zdravnik na tem oddelku ima pet respiratorjev in deset bolnikov. Naredi lestvico preživitvenih možnosti in bolnika z rakom odklopi z dihalne naprave in nanjo priklopi nekoga, ki ima več možnosti za preživetje. Kdo je ubil tega bolnika?
Odgovora na to vprašanje sta dva! Lahko tudi več, če je bolnik veren ali je imel recimo težko otroštvo. Vsekakor pa odgovor ni preprost, zato nanj ne bi smeli odgovarjati v medijih – pa čeprav gre za avantgardno in analitično oddajo, kot je naša.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov