Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov