Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov