Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.
Neveljaven email naslov