Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!
Danes pa kratka domača. Na hitro bomo razložili sistem, po katerem ocenjujemo vlade. Vse v luči zadnjih velikih preračunavanj, ki so Cerarjevi vladi dala oceno zadostno!
Že sama ideja oceniti vlado z ocenami, ki jih uporabljamo v osnovni šoli, se zdi imenitna. Čeprav bi človek pričakoval, da bi mediji, merilci srčnega utripa javnosti in družboslovci segli po lestvici, ki je v navadi na univerzah. Vladanje je kompleksno početje in pet stopenj negativnosti se zdi prav primernih za dokazovanje nesposobnosti vsakokratne slovenske vlade. Kajti če po osnovnošolskem sistemu vlada dobi enico, se pravi nezadostno, jo lahko znotraj desetstopenjskega ocenjevanja še bolj ponižuješ s trojkami, štiricami ali peticami. Krvavi pot bi potile vlade do šestice kot prve pozitivne ocene … Sploh pa je čudno, da se nihče ni spomnil tako zelo priporočanega opisnega ocenjevanja, ki ga uporabljajo v prvi triadi osnovne šole. Ali pa da bi vlado po enem letu ocenili kot »primerno« ali »manj primerno«.
Ker se zavedamo, da so številčne ocene lahko tako za učence kot za vlado zelo stresne, bomo s stališči in mnenji ob Cerarjevi dvojki zelo prizanesljivi. Kot vam pove vsak pedagog: »Ocene niso vse!« Mogoče pa so Cerarjevi nadarjeni za likovni pouk ali telovadbo. V vsaki vladi je nekaj dobrega in vsaka vlada ima potencial. Zato je mogoče dvojka realna ocena vladnega dela, ni pa realna ocena vlade kot celote. Kot skupine dobromislečih … V nadaljevanju pa celo nameravamo dokazati, da ubogi vragi sploh niso imeli druge možnosti.
Vemo, kako je z ocenami in ocenjevalci. In javnost je pri ocenjevanju strožja, kot so strogi najbolj zagrizeni profesorji matematike. Saj poznate: »Za pet zna Bog, za štiri znam jaz, za tri znajo drugi profesorji, za dve znajo briljantni učenci. Ti, ti zguba pa znaš za – sedi – ena!«
Pri ocenjevanju vlad je enako. Za pet zna vlade voditi Bog (in kot se vidi iz begunske krize, jih tudi vodi), za štiri jih znajo voditi razni Kimi, Jongi in Ili, za tri jo vodi Angela Merkel, za dve Miro Cerar, nezadostna pa je po navadi v očeh ocenjevalca. Recimo, nezadostno je za svoje vodenje vlade dobil pred kratkim Cipras. Zato so ga Grki vnovič izvolili.
Zdaj pa k opisni oceni Cerarjeve dvojke. Dvojka je zadostno in ljudje iz vlade bi morali skakati od navdušenja ob tej kar precej soglasni oceni. Ocena nezadostno bi bila krivična! Danes že ankete na veji skupaj z uporabniki Twiterja čivkajo, da je vladi uspelo politični položaj umiriti. Politični položaj je resnično miren, ampak ali ga je umirila vlada ali pa ga je umirila naveličanost, bo ostalo zgodovini, da pojasni. Lep primer so recimo protestniki pred sodiščem. Pred nastopom Cerarjeve vlade je razmišljujoči ob pogledih nanje občutil vsaj nelagodje. Danes občuti pomilovanje, kar je velik korak k umiritvi političnega položaja. Prav opozicija, ki ima veliko veselje s temi druženji, je Cerarjevo prvo leto označila kot nezadostno, češ da vlada vodi le tekoče posle!
Če bi bilo to res, bi si Cerarjeva vlada zaslužila vsaj trojko. Ki pa ji jo je opozicija odrekla. Opravljanje tekočih poslov je v bistvu največ, kar si lahko človek želi od vlade. Vsi, ki si vlado predstavljajo kot nekakšen strateški svet, kot omizje modrecev, ki kuje reforme, spreminja zakonodajo in s tem odpira avtocesto v svetlo prihodnost, živijo v neki nemoderni zablodi. Tekoči posli so alfa in omega sodobne družbe. Vladne politike se v ultrahitrem svetu oblikujejo kot odziv na trenutne razmere, gibanja in stanja, kar je pravzaprav drugo ime za tekoči posel! Ko so togotni strici iz opozicije poskusili Cerarjevo vlado z »opravljanjem tekočih poslov« zmerjati in ponižati, so ji pravzaprav dali največji kompliment, kar jih je dobila.
Če bo vlada torej še eno leto prav v tem obsegu, kot je to počela prejšnje, opravljala tekoče posle, si bo prislužila oceno: »Sedi, dobro, tri!« In se približala nemško-francoskim vlakom, ki vozijo s to oceno. Naslednje leto mora samo preživeti! V okolju, ko so redne volitve ena največjih evropskih utopij, je preživeti polovico mandata megalomanski uspeh za vsako, ne le slovensko za vlado! Tako ugotavljamo, da je realni doseg trenutne vlade ocena zadostno, z možnostjo trojke v prihodnosti. »Ako vedno priden boš.«
Ampak vsaj iz gole ambicije se vprašajmo po štirki, prav dobro, ali, bog ne daj, po petki, odlično. Je mogoče do tam gor?
Odgovor je kategorični »ne«, razen v dveh primerih. Če bi zdrsnili nazaj v nedemokratični režim, bi svoje vlade očitno malikovali, ali pa če bi vse Slovence zajela kolektivna histerija.
V najgloblji naravi Slovenca, tako kot tudi demokracije, je proces, po katerem je vladajoče vzgojno podcenjevati. Če ne že sovražiti. Tako kot med nogometno tekmo vedno navijamo za tistega, ki izgublja, uživamo v zasmehovanju vladajočih. To je postalo v zadnjih dvajsetih letih celo značilnejši folklorni motiv, kot sta peča in potica. Tako se zdi povsem nemogoče za katero koli vlado, ne le za Cerarjevo, da bi ji ankete javnega mnenja in medijski ocenjevalci dali recimo prav dobro. Mogoče bi se to komu zdela zmaga za vlado, a bi hkrati pomenilo velik poraz za ljudi.
A bilo bi tako lepo. Iz dveh milijonov grl bi zadonelo »prav dobro,« ministri pa bi strumno odgovorili: »Služimo narodu« in s paradnim korakom stopili v zahajajoče sonce.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!
Danes pa kratka domača. Na hitro bomo razložili sistem, po katerem ocenjujemo vlade. Vse v luči zadnjih velikih preračunavanj, ki so Cerarjevi vladi dala oceno zadostno!
Že sama ideja oceniti vlado z ocenami, ki jih uporabljamo v osnovni šoli, se zdi imenitna. Čeprav bi človek pričakoval, da bi mediji, merilci srčnega utripa javnosti in družboslovci segli po lestvici, ki je v navadi na univerzah. Vladanje je kompleksno početje in pet stopenj negativnosti se zdi prav primernih za dokazovanje nesposobnosti vsakokratne slovenske vlade. Kajti če po osnovnošolskem sistemu vlada dobi enico, se pravi nezadostno, jo lahko znotraj desetstopenjskega ocenjevanja še bolj ponižuješ s trojkami, štiricami ali peticami. Krvavi pot bi potile vlade do šestice kot prve pozitivne ocene … Sploh pa je čudno, da se nihče ni spomnil tako zelo priporočanega opisnega ocenjevanja, ki ga uporabljajo v prvi triadi osnovne šole. Ali pa da bi vlado po enem letu ocenili kot »primerno« ali »manj primerno«.
Ker se zavedamo, da so številčne ocene lahko tako za učence kot za vlado zelo stresne, bomo s stališči in mnenji ob Cerarjevi dvojki zelo prizanesljivi. Kot vam pove vsak pedagog: »Ocene niso vse!« Mogoče pa so Cerarjevi nadarjeni za likovni pouk ali telovadbo. V vsaki vladi je nekaj dobrega in vsaka vlada ima potencial. Zato je mogoče dvojka realna ocena vladnega dela, ni pa realna ocena vlade kot celote. Kot skupine dobromislečih … V nadaljevanju pa celo nameravamo dokazati, da ubogi vragi sploh niso imeli druge možnosti.
Vemo, kako je z ocenami in ocenjevalci. In javnost je pri ocenjevanju strožja, kot so strogi najbolj zagrizeni profesorji matematike. Saj poznate: »Za pet zna Bog, za štiri znam jaz, za tri znajo drugi profesorji, za dve znajo briljantni učenci. Ti, ti zguba pa znaš za – sedi – ena!«
Pri ocenjevanju vlad je enako. Za pet zna vlade voditi Bog (in kot se vidi iz begunske krize, jih tudi vodi), za štiri jih znajo voditi razni Kimi, Jongi in Ili, za tri jo vodi Angela Merkel, za dve Miro Cerar, nezadostna pa je po navadi v očeh ocenjevalca. Recimo, nezadostno je za svoje vodenje vlade dobil pred kratkim Cipras. Zato so ga Grki vnovič izvolili.
Zdaj pa k opisni oceni Cerarjeve dvojke. Dvojka je zadostno in ljudje iz vlade bi morali skakati od navdušenja ob tej kar precej soglasni oceni. Ocena nezadostno bi bila krivična! Danes že ankete na veji skupaj z uporabniki Twiterja čivkajo, da je vladi uspelo politični položaj umiriti. Politični položaj je resnično miren, ampak ali ga je umirila vlada ali pa ga je umirila naveličanost, bo ostalo zgodovini, da pojasni. Lep primer so recimo protestniki pred sodiščem. Pred nastopom Cerarjeve vlade je razmišljujoči ob pogledih nanje občutil vsaj nelagodje. Danes občuti pomilovanje, kar je velik korak k umiritvi političnega položaja. Prav opozicija, ki ima veliko veselje s temi druženji, je Cerarjevo prvo leto označila kot nezadostno, češ da vlada vodi le tekoče posle!
Če bi bilo to res, bi si Cerarjeva vlada zaslužila vsaj trojko. Ki pa ji jo je opozicija odrekla. Opravljanje tekočih poslov je v bistvu največ, kar si lahko človek želi od vlade. Vsi, ki si vlado predstavljajo kot nekakšen strateški svet, kot omizje modrecev, ki kuje reforme, spreminja zakonodajo in s tem odpira avtocesto v svetlo prihodnost, živijo v neki nemoderni zablodi. Tekoči posli so alfa in omega sodobne družbe. Vladne politike se v ultrahitrem svetu oblikujejo kot odziv na trenutne razmere, gibanja in stanja, kar je pravzaprav drugo ime za tekoči posel! Ko so togotni strici iz opozicije poskusili Cerarjevo vlado z »opravljanjem tekočih poslov« zmerjati in ponižati, so ji pravzaprav dali največji kompliment, kar jih je dobila.
Če bo vlada torej še eno leto prav v tem obsegu, kot je to počela prejšnje, opravljala tekoče posle, si bo prislužila oceno: »Sedi, dobro, tri!« In se približala nemško-francoskim vlakom, ki vozijo s to oceno. Naslednje leto mora samo preživeti! V okolju, ko so redne volitve ena največjih evropskih utopij, je preživeti polovico mandata megalomanski uspeh za vsako, ne le slovensko za vlado! Tako ugotavljamo, da je realni doseg trenutne vlade ocena zadostno, z možnostjo trojke v prihodnosti. »Ako vedno priden boš.«
Ampak vsaj iz gole ambicije se vprašajmo po štirki, prav dobro, ali, bog ne daj, po petki, odlično. Je mogoče do tam gor?
Odgovor je kategorični »ne«, razen v dveh primerih. Če bi zdrsnili nazaj v nedemokratični režim, bi svoje vlade očitno malikovali, ali pa če bi vse Slovence zajela kolektivna histerija.
V najgloblji naravi Slovenca, tako kot tudi demokracije, je proces, po katerem je vladajoče vzgojno podcenjevati. Če ne že sovražiti. Tako kot med nogometno tekmo vedno navijamo za tistega, ki izgublja, uživamo v zasmehovanju vladajočih. To je postalo v zadnjih dvajsetih letih celo značilnejši folklorni motiv, kot sta peča in potica. Tako se zdi povsem nemogoče za katero koli vlado, ne le za Cerarjevo, da bi ji ankete javnega mnenja in medijski ocenjevalci dali recimo prav dobro. Mogoče bi se to komu zdela zmaga za vlado, a bi hkrati pomenilo velik poraz za ljudi.
A bilo bi tako lepo. Iz dveh milijonov grl bi zadonelo »prav dobro,« ministri pa bi strumno odgovorili: »Služimo narodu« in s paradnim korakom stopili v zahajajoče sonce.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.
Neveljaven email naslov