Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.

Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji

Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.

Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?

Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …

Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.

Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.

Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.

Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.

Nasledniki so zavrgli ime  direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.

“Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.

Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.

Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.

Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.

Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.

Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.

Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.

In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.

Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?

Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …