Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.
Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.
Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.
Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.
Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …
Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.
In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.
Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.
Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.
Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.
Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.
Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.
Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …
Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.
In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.
Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.
Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Neveljaven email naslov