Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.
Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.
Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.
Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.
Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …
Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.
In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.
Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.
Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.
Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.
Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.
Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.
Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …
Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.
In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.
Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.
Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Neveljaven email naslov