Marko Radmilovič se v glosi sprašuje, če je že čas za prvega najetega tujega ministra?

Zadnje dneve se vrstijo zahteve, protesti in pritiski na vlado, da je treba nujno zamenjati nekaj ministrov. Premier se je že napol vdal in dopušča možnost rekonstrukcije vlade. A mi, kot eden zadnjih otokov razuma in zmernosti, v nemem obupu vzklikamo: “Nikarte!” Menjava ministrov in rekonstrukcija vlade bosta stvari le še poslabšali.

Za pojasnitev tega diletantskega stališča se bomo zatekli k učiteljici življenja, matematiki. V grozo kulturnikov, policistov, opozicije, zdravstvenega osebja in velike večine državljanov bomo prelili zadnjo kapljo črnila, da bi ubranili trenutno ministrsko ekipo. Na vrsti je malo računanja in veliko grobega domnevanja. Takole:

Nas Slovencev je dva milijona. Po zdravi pameti je le tisočinka prebivalstva primerna za ministre; ne nazadnje gre za izjemno organizacijsko kompleksno in intelektualno zahtevno opravilo. Recimo, da je za manj izpostavljena ali usodna ministrska mesta, kot so kultura, evropske povezave ali ministrstvo brez listnice, primernih trideset Slovencev, za izjemno izpostavljena ministrska mesta, kot so finance ali gospodarstvo, pa samo deset. Pet iz prakse, pet iz akademskih krogov, pa se konča.

Če torej vzamemo povprečje ministrskih kandidatov v dveh milijonih prebivalcev, dobimo dvajset primernih kandidatov za vsako ministrsko mesto. S tem bi se dalo živeti.

A po prvem krogu slovenske samostojnosti se je polovici kandidatov politika zagabila in jim niti na kraj pameti ne pride, da bi sprejeli ministrski položaj. Tako nam ostane le še deset kandidatov.

Ob tem pa moramo vedeti, da je, glede na politično razcepljenost slovenstva, za posamezno stran primernih le pet kandidatov. Drugih pet je sprejemljivih za drugo politično opcijo, za prvo pa nesprejemljivih. Kakor koli že; kumulativnost kandidatov se konča pri deset. Tako grobo predpostavljamo, da je v Sloveniji za ministrske položaje sposobnih do tristo ljudi, pripravljenih prevzeti položaj približno sto petdeset, primernih glede na koalicijo pa le petinsedemdeset.

Slovenci trenutno živimo pod dvanajsto vlado. Če upoštevamo, da je bilo nekaj vlad skoraj enakih in da so se nekateri ministri ponavljali, da jih je nekaj t.i. multipraktikov, da jih je nekaj ministrovalo le nekaj dni ali pa še to ne … smo naravne vire že izčrpali! Vsi Slovenci, ki so vsaj okvirno primerni za ministra, so ministri že bili!

Problem, s katerim imamo opravka te dni, torej ni vprašanje “Kdo je lahko minister?”, temveč “Kdo sploh hoče biti minister?”

Kakovost smo izčrpali približno pri osmi vladi, zdaj nam gre za količino. Žolčne razprave izpred desetletja, ko smo se pogovarjali o tem, ali Slovenija sploh ima dve upravljavski ekipi, smo že zdavnaj presegli; do danes smo eksperimentalno dokazali, da imamo vsaj pet upravljavskih ekip. Neuspešnih sicer, pa vendar…

Matematika nam tako dokazuje, da bo vsaka rekonstrukcija vlade zgrešena, ker bodo naslednji kandidati zagotovo manj sposobni in posledica tega bo, da tudi neuspešni. Če bi bili potencialno sposobni, bi jih že zdavnaj ujela katera izmed prejšnjih vlad. Obstaja sicer manjša motnja, ki našemu računu jemlje verodostojnost – trenutna vlada je zbrana okoli stranke »centra«; to je nekakšna novost in vsaj teoretično lovi v nekaj manjšem ministrskem ribniku, kot sta ju imeli na voljo klasična leva in klasična desna vlada. A ker se strankarski prvoborci počasi umikajo in za ministrovanje ni več potrebna partijska izkaznica z enomestno številko, je tudi to zanemarljivo.

Kako se izmazati iz neprijetnega položaja? Kako narediti Slovenijo učinkovito in vsaj toliko transparentno, da prve pol ure televizijskih dnevnikov ne bo naphane z zahtevami po odstopu ministrov? Ena izmed možnosti se je rodila onstran Atlantika … če parafraziramo priljubljen ameriški rek: “Vse, kar vozi, plava, leti ali vlada – najemi!”

Zakaj ne bi ministrov najeli v tujini, kot smo poskusili z DUTB? Sicer nismo imeli srečne roke, a položaj na vrhu slabe banke se po izpostavljenosti in odgovornosti lahko mirno primerja s položajem ministra v vladi. Kot trdijo številni, je čas za tujca na selektorski klopi nogometne reprezentance – morda je tudi čas za prvega najetega ministra iz tujine?

Oglejmo si prednosti takega ministra; prva in največja bi bila, da ne bi govoril slovensko. Tako bi do njega prišle samo zares bistvene informacije; natolcevanje, novinarski konstrukti in obrekovanje, ki duši človeško učinkovitost in presojo, bi ga obšli. Druga, prav tako pomembna prednost je očitna, in sicer to, da bi bil tujec … Tako ne bi imel nikjer nobenega sorodnika, sošolca ali znanca.

Glede na raven znanja angleščine slovenskih upravljavskih elit bi najeti minister v hipu presekal krog korupcije in podmiznega lobiranja. Evropa je polna odsluženega ministrskega kadra, ki se vdaja brezdelju po toplicah in smučiščih. “Kaj pa astronomske nagrade?” poreče pregovorno varčni Slovenec. “I, še tako dobro plačan in potencialno uspešen minister iz tujine je cenejši kot še tako slabo plačan in potencialno neuspešen minister iz Slovenije.”

Obstaja pa še tretja možnost; Slovenijo vsak dan prečka na tisoče visoko izobraženih ljudi. Ni hudič, da kateri izmed njih v zameno za azil ne bi hotel sesti na ministrski stolček.