Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bitka za vodo

29.12.2015

Bitko za vodo na letališčih je začela Violeta Bulc, slovenska komisarka v Bruslju, ki je druga najbolj priljubljena politična osebnost v Sloveniji. Zakaj? Sprašuje se Marko Radmilovič.

Konec leta praznujemo z lestvico najpopularnejših politikov v Sloveniji, kot nam jo prinašajo ankete javnega mnenja, ki, kot vemo, nadvse nenatančno merijo tudi politični in splošni utrip narodovega telesa. Vemo, da je na prvem mestu priljubljenosti predsednik Pahor. Kar je tudi prav in logično, ker kdo pa bo najbolj priljubljen politik, če ne predsednik? Že naziv položaja v sebi nosi prvo mesto.

Na drugem mestu pa – vsaj za nas, ki nismo pravi politični analitiki – veliko presenečenje. Že nekaj mesecev je na drugem mestu po priljubljenosti Violeta Bulc. Kot je med strankami logično, da je najbolj priljubljena SDS, in je logično, da je SMC druga, je med politiki nelogično druga evropska komisarka za transport iz Slovenije. Ker – spet tako čez prst – površnemu opazovalcu nikakor ni jasno, kaj je naredila gospa komisarka, da si zasluži visoko drugo mesto.

Po krajši analizi skoraj najdemo ključ do visokega mesta, ker je tretja evropska poslanka Fajonova, in lahko bi sklepali, da so evropski funkcionarji pri Slovencih pač močno priljubljeni, toda recimo poslanec Šoltes in podobni, ki jih na lestvicah priljubljenosti sploh ni, takšno sklepanje rušijo.

Tako je še najbolj logičen zaključek, da si med Slovenci izjemno priljubljen, če počneš vse, kar počne prvouvrščeni predsednik Pahor, ali pa ne počneš nič, kar počne Violeta Bulc.

Pa vendar je tudi ta ugotovitev zlobno natolcevanje, kajti te dni je prišlo v medije, da gospa Violeta kot evropska komisarka za transport vendarle nekaj počne. In da njeno drugo mesto ni posledica slovenske letargije, temveč zavzetega in umnega gospodarjenja z evropskim prometom. Gospa Violeta se je namreč zavzela za vodo.

Da ne bomo dolgovezili. Kot vemo, je skozi varnostne kontrole na letališčih prepovedano prenašati tekočine. Zato potniki opravijo varnostni pregled le, če so brez kakršne koli tekočine, kar je tudi pitna voda. To potem na drugi, se pravi na varni strani letališki trgovci prodajajo kot suho zlato. Gospa komisarka in njeno moštvo sta to prakso zaznala, jo opredelila kot problem, celo krivico in zdaj se borita s pogoltnimi kapitalisti, ki upravljajo letališča. Trdijo, da plastenka vode ne bi smela biti dražja kot evro. Hvalevreden boj socialistično usmerjene komisarke, res, ki pa kljub vsemu budi nekaj vprašanj. Večino so jih sprožili in nanje tudi že odgovorili pronicljivi umi družbenih omrežij, zato bodi naša analiza samo povzetek teh razprav.

Gospa Violeta kljub drugemu mestu na lestvicah popularnosti kljub vsemu ni tak Ivan Kramberger, kot bi se dalo sklepati po ostrini boja za pitno vodo. Komisarka se res bori za plastenko po en evro, a ne vemo, koliko vode drži plastenka … Poznamo sicer različne volumne, a predvidevamo, da se borijo za najbolj standardizirano enoto, se pravi za pollitrsko plastenko. Potemtakem nam bodo evropski prometni uradniki z nečloveškimi napori celotnega birokratskega ustroja priborili liter vode za ceno dveh evrov. Kar bo občutno nižja cena, kot je bila do zdaj, a še vedno občutno višja cena, kot velja liter vode pred varnostno kontrolo.

Seveda vemo, da gre pri omejitvi vnosa tekočin v letalo za našo lastno varnost, saj je splošno znano, da se znajo teroristi prav imenitno razstreliti s pol litra zale, da ne govorimo, kako nestabilna zna biti oda. “Dana poči sama od sebe,” zatrjujejo viri blizu islamskih bombašev, ki so se fundamentalistično specializirali za razbijanja dveh vodikov in enega kisika.

Ampak kljub temu je voda tudi osnovna dobrina, brez nje človeško telo ne funkcionira najbolje in omejevanje dostopa do vode je svojevrstno nasilje nad človeškim telesom. Tudi nad človekovo svobodo. Če bi se evropski uradniki na čelu z nosilko srebrne medalje popularnosti po slovenskih anketah resnično trudili za dobro potnikov, bi od upravljavcev letališč za vse potnike zahtevali brezplačno vodo. V litrski, pollitrski ali kakršni koli drugi embalaži. Logika, po kateri je voda blago, se zdi nesprejemljiva in je žal redna praksa le v deželah tretjega sveta, ne pa v bogati in z vodnimi viri prepredeni Evropi.

In ker smo že pri evropski komisarki in letalski veji evropskega transporta, še značilen medklic: evropski piloti se že nekaj časa bojujejo proti vse bolj uveljavljeni praksi, ki se s tujko imenuje “pay to fly”! Prosto prevajamo kot: “Plačaj za letenje!

Gre za prakso, po kateri morajo mladi piloti po šolanju in usposabljanju doseči še vsaj 500 ur komercialnih letov, da izpolnijo pogoje za samostojno komercialno letenje. Ker je izšolanih mladih pilotov v Evropi neprimerno več, kot je delovnih mest, so predvsem nizkocenovne družbe uvedle praktičen sistem, po katerem kopiloti letalski družbi plačujejo, da lahko delajo, se pravi letijo oziroma da sploh imajo možnost doseči famoznih 500 ur letov.

Gre seveda za suženjstvo prve vrste in za najbrž nekajkrat večjo grožnjo varnosti, kot je plastenka vode na letalu. Težava je tako pereča, da so v Združenih državah takšno prakso prepovedali, v Evropi pa še ne. In to kljub opozorilom, da je takšno ravnanje letalskih družb ne le nevzdržno, temveč tudi nemoralno …

Evropsko združenje kopilotov, ti so največje žrtve tega krvosesnega sistema, je pripravilo peticijo in jo tudi že predalo evropski komisarski za transport, drugouvrščeni Violeti Bulc. Ta se z njimi po zadnjih informacijah še ni sešla. Najbrž ima preveč dela z računanjem marže pri plastenki vode.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Bitka za vodo

29.12.2015

Bitko za vodo na letališčih je začela Violeta Bulc, slovenska komisarka v Bruslju, ki je druga najbolj priljubljena politična osebnost v Sloveniji. Zakaj? Sprašuje se Marko Radmilovič.

Konec leta praznujemo z lestvico najpopularnejših politikov v Sloveniji, kot nam jo prinašajo ankete javnega mnenja, ki, kot vemo, nadvse nenatančno merijo tudi politični in splošni utrip narodovega telesa. Vemo, da je na prvem mestu priljubljenosti predsednik Pahor. Kar je tudi prav in logično, ker kdo pa bo najbolj priljubljen politik, če ne predsednik? Že naziv položaja v sebi nosi prvo mesto.

Na drugem mestu pa – vsaj za nas, ki nismo pravi politični analitiki – veliko presenečenje. Že nekaj mesecev je na drugem mestu po priljubljenosti Violeta Bulc. Kot je med strankami logično, da je najbolj priljubljena SDS, in je logično, da je SMC druga, je med politiki nelogično druga evropska komisarka za transport iz Slovenije. Ker – spet tako čez prst – površnemu opazovalcu nikakor ni jasno, kaj je naredila gospa komisarka, da si zasluži visoko drugo mesto.

Po krajši analizi skoraj najdemo ključ do visokega mesta, ker je tretja evropska poslanka Fajonova, in lahko bi sklepali, da so evropski funkcionarji pri Slovencih pač močno priljubljeni, toda recimo poslanec Šoltes in podobni, ki jih na lestvicah priljubljenosti sploh ni, takšno sklepanje rušijo.

Tako je še najbolj logičen zaključek, da si med Slovenci izjemno priljubljen, če počneš vse, kar počne prvouvrščeni predsednik Pahor, ali pa ne počneš nič, kar počne Violeta Bulc.

Pa vendar je tudi ta ugotovitev zlobno natolcevanje, kajti te dni je prišlo v medije, da gospa Violeta kot evropska komisarka za transport vendarle nekaj počne. In da njeno drugo mesto ni posledica slovenske letargije, temveč zavzetega in umnega gospodarjenja z evropskim prometom. Gospa Violeta se je namreč zavzela za vodo.

Da ne bomo dolgovezili. Kot vemo, je skozi varnostne kontrole na letališčih prepovedano prenašati tekočine. Zato potniki opravijo varnostni pregled le, če so brez kakršne koli tekočine, kar je tudi pitna voda. To potem na drugi, se pravi na varni strani letališki trgovci prodajajo kot suho zlato. Gospa komisarka in njeno moštvo sta to prakso zaznala, jo opredelila kot problem, celo krivico in zdaj se borita s pogoltnimi kapitalisti, ki upravljajo letališča. Trdijo, da plastenka vode ne bi smela biti dražja kot evro. Hvalevreden boj socialistično usmerjene komisarke, res, ki pa kljub vsemu budi nekaj vprašanj. Večino so jih sprožili in nanje tudi že odgovorili pronicljivi umi družbenih omrežij, zato bodi naša analiza samo povzetek teh razprav.

Gospa Violeta kljub drugemu mestu na lestvicah popularnosti kljub vsemu ni tak Ivan Kramberger, kot bi se dalo sklepati po ostrini boja za pitno vodo. Komisarka se res bori za plastenko po en evro, a ne vemo, koliko vode drži plastenka … Poznamo sicer različne volumne, a predvidevamo, da se borijo za najbolj standardizirano enoto, se pravi za pollitrsko plastenko. Potemtakem nam bodo evropski prometni uradniki z nečloveškimi napori celotnega birokratskega ustroja priborili liter vode za ceno dveh evrov. Kar bo občutno nižja cena, kot je bila do zdaj, a še vedno občutno višja cena, kot velja liter vode pred varnostno kontrolo.

Seveda vemo, da gre pri omejitvi vnosa tekočin v letalo za našo lastno varnost, saj je splošno znano, da se znajo teroristi prav imenitno razstreliti s pol litra zale, da ne govorimo, kako nestabilna zna biti oda. “Dana poči sama od sebe,” zatrjujejo viri blizu islamskih bombašev, ki so se fundamentalistično specializirali za razbijanja dveh vodikov in enega kisika.

Ampak kljub temu je voda tudi osnovna dobrina, brez nje človeško telo ne funkcionira najbolje in omejevanje dostopa do vode je svojevrstno nasilje nad človeškim telesom. Tudi nad človekovo svobodo. Če bi se evropski uradniki na čelu z nosilko srebrne medalje popularnosti po slovenskih anketah resnično trudili za dobro potnikov, bi od upravljavcev letališč za vse potnike zahtevali brezplačno vodo. V litrski, pollitrski ali kakršni koli drugi embalaži. Logika, po kateri je voda blago, se zdi nesprejemljiva in je žal redna praksa le v deželah tretjega sveta, ne pa v bogati in z vodnimi viri prepredeni Evropi.

In ker smo že pri evropski komisarki in letalski veji evropskega transporta, še značilen medklic: evropski piloti se že nekaj časa bojujejo proti vse bolj uveljavljeni praksi, ki se s tujko imenuje “pay to fly”! Prosto prevajamo kot: “Plačaj za letenje!

Gre za prakso, po kateri morajo mladi piloti po šolanju in usposabljanju doseči še vsaj 500 ur komercialnih letov, da izpolnijo pogoje za samostojno komercialno letenje. Ker je izšolanih mladih pilotov v Evropi neprimerno več, kot je delovnih mest, so predvsem nizkocenovne družbe uvedle praktičen sistem, po katerem kopiloti letalski družbi plačujejo, da lahko delajo, se pravi letijo oziroma da sploh imajo možnost doseči famoznih 500 ur letov.

Gre seveda za suženjstvo prve vrste in za najbrž nekajkrat večjo grožnjo varnosti, kot je plastenka vode na letalu. Težava je tako pereča, da so v Združenih državah takšno prakso prepovedali, v Evropi pa še ne. In to kljub opozorilom, da je takšno ravnanje letalskih družb ne le nevzdržno, temveč tudi nemoralno …

Evropsko združenje kopilotov, ti so največje žrtve tega krvosesnega sistema, je pripravilo peticijo in jo tudi že predalo evropski komisarski za transport, drugouvrščeni Violeti Bulc. Ta se z njimi po zadnjih informacijah še ni sešla. Najbrž ima preveč dela z računanjem marže pri plastenki vode.


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov