Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bitko za vodo na letališčih je začela Violeta Bulc, slovenska komisarka v Bruslju, ki je druga najbolj priljubljena politična osebnost v Sloveniji. Zakaj? Sprašuje se Marko Radmilovič.
Konec leta praznujemo z lestvico najpopularnejših politikov v Sloveniji, kot nam jo prinašajo ankete javnega mnenja, ki, kot vemo, nadvse nenatančno merijo tudi politični in splošni utrip narodovega telesa. Vemo, da je na prvem mestu priljubljenosti predsednik Pahor. Kar je tudi prav in logično, ker kdo pa bo najbolj priljubljen politik, če ne predsednik? Že naziv položaja v sebi nosi prvo mesto.
Na drugem mestu pa – vsaj za nas, ki nismo pravi politični analitiki – veliko presenečenje. Že nekaj mesecev je na drugem mestu po priljubljenosti Violeta Bulc. Kot je med strankami logično, da je najbolj priljubljena SDS, in je logično, da je SMC druga, je med politiki nelogično druga evropska komisarka za transport iz Slovenije. Ker – spet tako čez prst – površnemu opazovalcu nikakor ni jasno, kaj je naredila gospa komisarka, da si zasluži visoko drugo mesto.
Po krajši analizi skoraj najdemo ključ do visokega mesta, ker je tretja evropska poslanka Fajonova, in lahko bi sklepali, da so evropski funkcionarji pri Slovencih pač močno priljubljeni, toda recimo poslanec Šoltes in podobni, ki jih na lestvicah priljubljenosti sploh ni, takšno sklepanje rušijo.
Tako je še najbolj logičen zaključek, da si med Slovenci izjemno priljubljen, če počneš vse, kar počne prvouvrščeni predsednik Pahor, ali pa ne počneš nič, kar počne Violeta Bulc.
Pa vendar je tudi ta ugotovitev zlobno natolcevanje, kajti te dni je prišlo v medije, da gospa Violeta kot evropska komisarka za transport vendarle nekaj počne. In da njeno drugo mesto ni posledica slovenske letargije, temveč zavzetega in umnega gospodarjenja z evropskim prometom. Gospa Violeta se je namreč zavzela za vodo.
Da ne bomo dolgovezili. Kot vemo, je skozi varnostne kontrole na letališčih prepovedano prenašati tekočine. Zato potniki opravijo varnostni pregled le, če so brez kakršne koli tekočine, kar je tudi pitna voda. To potem na drugi, se pravi na varni strani letališki trgovci prodajajo kot suho zlato. Gospa komisarka in njeno moštvo sta to prakso zaznala, jo opredelila kot problem, celo krivico in zdaj se borita s pogoltnimi kapitalisti, ki upravljajo letališča. Trdijo, da plastenka vode ne bi smela biti dražja kot evro. Hvalevreden boj socialistično usmerjene komisarke, res, ki pa kljub vsemu budi nekaj vprašanj. Večino so jih sprožili in nanje tudi že odgovorili pronicljivi umi družbenih omrežij, zato bodi naša analiza samo povzetek teh razprav.
Gospa Violeta kljub drugemu mestu na lestvicah popularnosti kljub vsemu ni tak Ivan Kramberger, kot bi se dalo sklepati po ostrini boja za pitno vodo. Komisarka se res bori za plastenko po en evro, a ne vemo, koliko vode drži plastenka … Poznamo sicer različne volumne, a predvidevamo, da se borijo za najbolj standardizirano enoto, se pravi za pollitrsko plastenko. Potemtakem nam bodo evropski prometni uradniki z nečloveškimi napori celotnega birokratskega ustroja priborili liter vode za ceno dveh evrov. Kar bo občutno nižja cena, kot je bila do zdaj, a še vedno občutno višja cena, kot velja liter vode pred varnostno kontrolo.
Seveda vemo, da gre pri omejitvi vnosa tekočin v letalo za našo lastno varnost, saj je splošno znano, da se znajo teroristi prav imenitno razstreliti s pol litra zale, da ne govorimo, kako nestabilna zna biti oda. “Dana poči sama od sebe,” zatrjujejo viri blizu islamskih bombašev, ki so se fundamentalistično specializirali za razbijanja dveh vodikov in enega kisika.
Ampak kljub temu je voda tudi osnovna dobrina, brez nje človeško telo ne funkcionira najbolje in omejevanje dostopa do vode je svojevrstno nasilje nad človeškim telesom. Tudi nad človekovo svobodo. Če bi se evropski uradniki na čelu z nosilko srebrne medalje popularnosti po slovenskih anketah resnično trudili za dobro potnikov, bi od upravljavcev letališč za vse potnike zahtevali brezplačno vodo. V litrski, pollitrski ali kakršni koli drugi embalaži. Logika, po kateri je voda blago, se zdi nesprejemljiva in je žal redna praksa le v deželah tretjega sveta, ne pa v bogati in z vodnimi viri prepredeni Evropi.
In ker smo že pri evropski komisarki in letalski veji evropskega transporta, še značilen medklic: evropski piloti se že nekaj časa bojujejo proti vse bolj uveljavljeni praksi, ki se s tujko imenuje “pay to fly”! Prosto prevajamo kot: “Plačaj za letenje!”
Gre za prakso, po kateri morajo mladi piloti po šolanju in usposabljanju doseči še vsaj 500 ur komercialnih letov, da izpolnijo pogoje za samostojno komercialno letenje. Ker je izšolanih mladih pilotov v Evropi neprimerno več, kot je delovnih mest, so predvsem nizkocenovne družbe uvedle praktičen sistem, po katerem kopiloti letalski družbi plačujejo, da lahko delajo, se pravi letijo oziroma da sploh imajo možnost doseči famoznih 500 ur letov.
Gre seveda za suženjstvo prve vrste in za najbrž nekajkrat večjo grožnjo varnosti, kot je plastenka vode na letalu. Težava je tako pereča, da so v Združenih državah takšno prakso prepovedali, v Evropi pa še ne. In to kljub opozorilom, da je takšno ravnanje letalskih družb ne le nevzdržno, temveč tudi nemoralno …
Evropsko združenje kopilotov, ti so največje žrtve tega krvosesnega sistema, je pripravilo peticijo in jo tudi že predalo evropski komisarski za transport, drugouvrščeni Violeti Bulc. Ta se z njimi po zadnjih informacijah še ni sešla. Najbrž ima preveč dela z računanjem marže pri plastenki vode.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Bitko za vodo na letališčih je začela Violeta Bulc, slovenska komisarka v Bruslju, ki je druga najbolj priljubljena politična osebnost v Sloveniji. Zakaj? Sprašuje se Marko Radmilovič.
Konec leta praznujemo z lestvico najpopularnejših politikov v Sloveniji, kot nam jo prinašajo ankete javnega mnenja, ki, kot vemo, nadvse nenatančno merijo tudi politični in splošni utrip narodovega telesa. Vemo, da je na prvem mestu priljubljenosti predsednik Pahor. Kar je tudi prav in logično, ker kdo pa bo najbolj priljubljen politik, če ne predsednik? Že naziv položaja v sebi nosi prvo mesto.
Na drugem mestu pa – vsaj za nas, ki nismo pravi politični analitiki – veliko presenečenje. Že nekaj mesecev je na drugem mestu po priljubljenosti Violeta Bulc. Kot je med strankami logično, da je najbolj priljubljena SDS, in je logično, da je SMC druga, je med politiki nelogično druga evropska komisarka za transport iz Slovenije. Ker – spet tako čez prst – površnemu opazovalcu nikakor ni jasno, kaj je naredila gospa komisarka, da si zasluži visoko drugo mesto.
Po krajši analizi skoraj najdemo ključ do visokega mesta, ker je tretja evropska poslanka Fajonova, in lahko bi sklepali, da so evropski funkcionarji pri Slovencih pač močno priljubljeni, toda recimo poslanec Šoltes in podobni, ki jih na lestvicah priljubljenosti sploh ni, takšno sklepanje rušijo.
Tako je še najbolj logičen zaključek, da si med Slovenci izjemno priljubljen, če počneš vse, kar počne prvouvrščeni predsednik Pahor, ali pa ne počneš nič, kar počne Violeta Bulc.
Pa vendar je tudi ta ugotovitev zlobno natolcevanje, kajti te dni je prišlo v medije, da gospa Violeta kot evropska komisarka za transport vendarle nekaj počne. In da njeno drugo mesto ni posledica slovenske letargije, temveč zavzetega in umnega gospodarjenja z evropskim prometom. Gospa Violeta se je namreč zavzela za vodo.
Da ne bomo dolgovezili. Kot vemo, je skozi varnostne kontrole na letališčih prepovedano prenašati tekočine. Zato potniki opravijo varnostni pregled le, če so brez kakršne koli tekočine, kar je tudi pitna voda. To potem na drugi, se pravi na varni strani letališki trgovci prodajajo kot suho zlato. Gospa komisarka in njeno moštvo sta to prakso zaznala, jo opredelila kot problem, celo krivico in zdaj se borita s pogoltnimi kapitalisti, ki upravljajo letališča. Trdijo, da plastenka vode ne bi smela biti dražja kot evro. Hvalevreden boj socialistično usmerjene komisarke, res, ki pa kljub vsemu budi nekaj vprašanj. Večino so jih sprožili in nanje tudi že odgovorili pronicljivi umi družbenih omrežij, zato bodi naša analiza samo povzetek teh razprav.
Gospa Violeta kljub drugemu mestu na lestvicah popularnosti kljub vsemu ni tak Ivan Kramberger, kot bi se dalo sklepati po ostrini boja za pitno vodo. Komisarka se res bori za plastenko po en evro, a ne vemo, koliko vode drži plastenka … Poznamo sicer različne volumne, a predvidevamo, da se borijo za najbolj standardizirano enoto, se pravi za pollitrsko plastenko. Potemtakem nam bodo evropski prometni uradniki z nečloveškimi napori celotnega birokratskega ustroja priborili liter vode za ceno dveh evrov. Kar bo občutno nižja cena, kot je bila do zdaj, a še vedno občutno višja cena, kot velja liter vode pred varnostno kontrolo.
Seveda vemo, da gre pri omejitvi vnosa tekočin v letalo za našo lastno varnost, saj je splošno znano, da se znajo teroristi prav imenitno razstreliti s pol litra zale, da ne govorimo, kako nestabilna zna biti oda. “Dana poči sama od sebe,” zatrjujejo viri blizu islamskih bombašev, ki so se fundamentalistično specializirali za razbijanja dveh vodikov in enega kisika.
Ampak kljub temu je voda tudi osnovna dobrina, brez nje človeško telo ne funkcionira najbolje in omejevanje dostopa do vode je svojevrstno nasilje nad človeškim telesom. Tudi nad človekovo svobodo. Če bi se evropski uradniki na čelu z nosilko srebrne medalje popularnosti po slovenskih anketah resnično trudili za dobro potnikov, bi od upravljavcev letališč za vse potnike zahtevali brezplačno vodo. V litrski, pollitrski ali kakršni koli drugi embalaži. Logika, po kateri je voda blago, se zdi nesprejemljiva in je žal redna praksa le v deželah tretjega sveta, ne pa v bogati in z vodnimi viri prepredeni Evropi.
In ker smo že pri evropski komisarki in letalski veji evropskega transporta, še značilen medklic: evropski piloti se že nekaj časa bojujejo proti vse bolj uveljavljeni praksi, ki se s tujko imenuje “pay to fly”! Prosto prevajamo kot: “Plačaj za letenje!”
Gre za prakso, po kateri morajo mladi piloti po šolanju in usposabljanju doseči še vsaj 500 ur komercialnih letov, da izpolnijo pogoje za samostojno komercialno letenje. Ker je izšolanih mladih pilotov v Evropi neprimerno več, kot je delovnih mest, so predvsem nizkocenovne družbe uvedle praktičen sistem, po katerem kopiloti letalski družbi plačujejo, da lahko delajo, se pravi letijo oziroma da sploh imajo možnost doseči famoznih 500 ur letov.
Gre seveda za suženjstvo prve vrste in za najbrž nekajkrat večjo grožnjo varnosti, kot je plastenka vode na letalu. Težava je tako pereča, da so v Združenih državah takšno prakso prepovedali, v Evropi pa še ne. In to kljub opozorilom, da je takšno ravnanje letalskih družb ne le nevzdržno, temveč tudi nemoralno …
Evropsko združenje kopilotov, ti so največje žrtve tega krvosesnega sistema, je pripravilo peticijo in jo tudi že predalo evropski komisarski za transport, drugouvrščeni Violeti Bulc. Ta se z njimi po zadnjih informacijah še ni sešla. Najbrž ima preveč dela z računanjem marže pri plastenki vode.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov