Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.
Ko se končuje eno najbolj zanimivih poletij v zadnjih desetletjih, se začenja ena najmanj zanimivih sezon naše skromne oddaje. Podoba je namreč ta, da je šlo v teh nekaj tednih, ko se nismo slišali, vse narobe. Oba redna poslušalca bosta ponoreli svet modro pripisala pomanjkanju naših poglobljenih analiz. Tako danes kot uvod in v slogu svetle tradicije mozaičnega programa naše radijske hiše nekaj pogledov prek ramena. Najbolj so nas poleti zaznamovala neurja. Ob iskrenem sočustvovanju z vsemi poplavljenci in posredno ter neposredno prizadetimi prebivalci te države moramo iz katastrof potegniti tudi nekaj manj običajnih zaključkov. Hočemo povedati, da v vsaki katastrofi ni nekaj dobrega – kot pravi slovenski pregovor – temveč je v njej dobra mera cinizma sodobne civilizacije. Najbolj pritlehno je okoriščanje s katastrofo; od malih lopovov, ki jih tudi v izrednih razmerah toleriramo znotraj kazenskega zakonika, do poniglavih izkoriščevalcev človekoljubne pomoči. Ob tem pa, spet cinično obarvano, sledimo mehanizmom delovanja slovenske politike. Mimogrede; ker lahko delovanje politike med katastrofo imenujemo tudi »katastrofalna politika«, se je slovensko politično življenje v preteklih juliju in avgustu prvič poimenovalo z ustreznim nazivom. Drugače pa se je slovenska politika ob katastrofi poenotila in to z velikim pompom tudi objavila. Iz tega je izšlo dvoje: slovenska politika potrebuje katastrofo, da se poenoti … Nihče pa ni pomislil ali problematiziral, da je v preteklosti neenotna slovenska politika zaradi večnih razprtij sama povzročila katastrofo. Neenotnost in prepiri političnih elit so nad uboge Slovence že kdaj v preteklosti spustili nadloge, ki so po obsegu škode celo presegale tokratne poplave. Kot primer lahko recimo omenimo denacionalizacijsko zakonodajo! Drugi, milo rečeno nenavaden izkupiček katastrofalnih poplav pa je dejstvo, da je vladi podpora narasla. Nagrada, ker se je ob neurjih ustrezno odzvala, pravijo analitiki. Tudi če jim verjamemo, pridemo do precej nenavadne tehtnice, ki meri priljubljenost trenutne vlade. Se pravi da podpora vladi pade, ko ima partnerica ali pač priležnica predsednika vlade nenavadne poglede na biotsko raznovrstnost, podpora vladi pa naraste, ko zalije pol Slovenije. Ob stotinah izkazov človeške solidarnosti pa ni bilo natančneje poročano, kaj je ob tej povodnji počela slovenska gospodarska elita. Kot govori urbana legenda, je ljubljanska aristokracija v sedemdesetih ob napovedi vesoljnega potopa kampirala na Šmarni gori, ki bi naj ostala nad vodo. Mogoče pa so tokrat nepremičninsko magnati preživeli v kakšni zapuščeni hali, kjer so zadnjih nekaj mesecev gradili orjaško barko, na katero so vzeli po dva od vsake vrste. Novica, ki je šla poleti vsled prej opisanih dogodkov skoraj povsem mimo, pa je tista, ki govori, kako je bivši slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice kršil človekove pravice. Naš član sodišča, ki skrbi za to, da se na stari celini vsaj deklarativno upoštevajo osnovne civilizacijske paradigme, se je namreč ujel v neznosno lahkost tvitanja in je po medmrežju širil nestrpnost do Judov. "Ena doza antisemitizma na dan prežene zdravnika stran!" Nakladanje vsevprek po medmrežju je sicer splošno priznana norma našega časa, a ker je bila tokrat vpletena oseba delegirana na enega moralno najbolj občutljivih položajev znotraj Evrope, ki ga je z javnimi objavami posledično oblatila, bi morali končno razmišljati, komu vse v Sloveniji dovolimo, da se giblje zunaj rezervata. Ker v zadnjih letih pa se je res nabralo: pijani in zmikavtski diplomati, momljanje med predstavitvijo za položaj v Evropski komisiji, evropski poslanci kot cvetober slovenske politične delitve … in še bi lahko naštevali. Na srečo imamo slovenski šport, ki ne le blesti na mednarodnih tekmovališčih, temveč tudi lošči ugled države, ki bi brez njega kaj hitro korodiral. Na mednarodnem prizorišču pa ne moremo mimo rusko-ukrajinskega konflikta, ki se je v parafrazi ene izmed epizod »Vojne zvezd« spremenil v »Vojno dronov«. V kateri agresorjem ne kaže dobro, branilci pa tudi ne napredujejo – če povzamemo analize vojaške stroke. Kar pa je najbolj zanimivo; navade ruskih dronov, ki strmoglavljajo nad ukrajinskim ozemljem, se je nalezel tudi ruski dron, ki je strmoglavil na luno. Uspelo pa je tam pristati indijski napravi in vsi tisti, ki smo pred leti investirali v parcele na temni strani lune, bomo končno bolj natančno videli, kakšna zemljišča smo kupili. Toliko za uvod. Kot poročajo, pa nas tako ali tako čaka vroča politična jesen. Naj bo tudi suha.
Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.
Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.
Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.
Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.
Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.
Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"
Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.
Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.
Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.
Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:
Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.
Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.
Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.
Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.
Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.
Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"
Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.
Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.
Neveljaven email naslov