Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov