Glosa Marka Radmiloviča.

Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka

Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.

Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.

Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.

Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.

Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.

In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.

Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.

Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.

Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.

Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.

Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.

Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.